"Jaz sem kralj in ne preostane mi drugega,

kot da sem kralj še naprej.

Če kdo drug hoče, čakam. Nobeden?

Kralj sem torej jaz."

(Dominik Smole, Antigona)

Drama Antigona je izšla leta 1960, v svinčenih socialističnih časih. Kralj Kreon pooseblja brezobzirno politično moč, ki mu jo omogočajo hedonistični dvorjani s svojo pragmatičnostjo in modreci, ki to že dolgo niso več; stražniki, ki šele v iskanju sovražnika lahko najdejo svoj smisel – če sovražnikov ni, jih je treba izumiti; in sleherniki, ki v sprejemanju danosti izdajo sami sebe ter zagovarjanje vrednot razglasijo za brezplodna, bolna iskanja. Kako aktualno. Danes smo v letu 2026. Človek, ki mu pripisujejo mesto predsednika slovenske vlade in ki je to funkcijo že trikrat (razvpito) opravljal, ponovno dobiva žezlo v roke. Čeprav ni zmagal na volitvah, mu ga podajajo tisti, ki so se po volitvah prvi oglasili s svojimi zahtevami – kapitalski lobiji, in tisti, ki so se končno dokopali do poslanskih plač. Zoran Stevanović torej ni samo problem, kot ga poskušajo prikazati mediji. Je sindrom. Bravo, slovenska demokracija!  

Afera Black Cube, ki je v medijih čudežno hitro poniknila v pozabo, je mejnik v sodobni slovenski zgodovini. Predsednik stranke in potencialni premier se je namreč na ozemlju lastne države srečal s predstavniki tuje obveščevalne agencije in se vpletel v incident, ki predstavlja primer politične arogance in demontaže slovenske samostojnosti. Ko je bil prvič soočen s svojo povezanostjo s podjetjem Black Cube, se je pred novinarji in sodržavljani povsem mirno zlagal, s čimer je poskušal prikriti dejstva in hladnokrvno zavajati javnost, ki je hkrati predstavljala volivce tik pred volitvami. Bo Slovenija res zaupana takšnim ljudem? Kolikokrat........

© Večer