Tu in tam pride predvolilni čas, ko se zdi, da se med seboj spet slišimo, ko smo pomembni vsi in vsak posebej med nami. Se opravičujem zaradi nekaj preračunljivosti, a preprosto sem zaključil, da je prav zdaj modro nasloviti na vas mojo muko.

Uvodoma opozarjam, da ne bo govor o velikih temah, ki prežemajo naše mesto – ne bom reševal minusa v občinski blagajni niti ne bom podprl gradnje avtomobilskega tunela pod mestom ... Mene žulijo male stvari, ki jih je ob vaši dobri volji mogoče hitro rešiti, v dobro vseh nas.

Naj se vam predstavim – od nedavno sem upokojenec, ki ima na voljo ves pisani čas vsakega dneva. Te poskušam izkoristiti predvsem s sprehodi v naravi. Na miren, dostojanstven in okolju prijazen način. Poleg mene je North, srednje velik in prav toliko pameten kuža, ki mi je v neizmerno veselje in mi dela družbo. Kar dobro nama gre ... Narava je lepa tako pozimi kot poleti, midva pa vsak dan pridno nabirava kilometre in trošiva kalorije.

Pa se kljub temu domov vračam tudi slabe volje, saj po naših gozdovih med listjem in travo pogosto hodim tudi po smeteh. Tja jih že po tradiciji odlagajo moji sokrajani. Ob poti na robovih gozda najbolj pogosto najde zadnji dom zeleni obrez. Njihovih lastnikov ne zanima, da gozd takih količin odpada preprosto ne uspe predelati. Spet drugi se spomnijo, da bi ob cesto v gozd pripeljali kamenje z vrta. To je predhodnica ostankov betona, najbolj pogosto ob prenovah kopalnic. Ko........

© Večer