Iz častne lože tržaškega stadiona Nereo Rocco so tistega 21. avgusta 2002 vodilni možje Nacionalne alianse, desničarske stranke z neofašističnim pedigrejem na čelu z vodjo njihove tržaške izpostave Robertom Menio, potomcem ezulov in kasnejšim glavnim pobudnikom razglasitve 10. februarja za dan spomina na fojbe, odhajali s pogledi, ki bi lahko ubijali. Slovenija je v prijateljski nogometni tekmi presenetljivo premagala favorizirano Italijo z 1:0 in domače občinstvo še dodatno razkačila s skandiranjem dela slovenskih navijačev - "še pomnite deveti korpus". Kako ga stari Tržačani ne bi pomnili: kar je za nas slavna partizanska formacija, ki je osvobodila Primorsko in Trst, je zanje sinonim nebrzdanega nasilja, ki naj bi ga v času 40-dnevne zasedbe mesta jugoslovanski "okupator" zganjal nad italijanskim življem. Po tolikšnem izzivanju je bilo pričakovati spopade med navijači obeh reprezentanc, a so ti na srečo izostali, namesto tega so se pri povratku domov med seboj stepli navijači Maribora in Olimpije.

Nekaj mesecev kasneje so Menia in privrženci pripravili pompozni pohod skozi središče Trsta in ljudi pozvali k množični udeležbi, da skupaj zahtevajo vrnitev Istre in Dalmacije k Italiji. Množic ni bilo, redki so bili izrazi odobravanja, večina Tržačanov je sprevod novodobnih črnosrajčnikov spremljala zgolj z molčečo radovednostjo, slišal sem celo glasne pripombe, "ah, nehajte že s tem". V Pahorjevo mesto v zalivu sem se iz Slovenije takrat začasno preselil brez predsodkov in neobremenjen z njegovo temačno zgodovino protislovenstva, kljub temu je bil tisti medli ulični odziv na neofašistična izzivanja pozitivno presenečenje. Potem so me štiri leta spoznavanja njegovih ljudi, tudi mnogih lokalnih in regionalnih politikov, utrdila v občutku, da doma........

© Večer