Ugibanja in želje o široki politični sredini in odpravi polarizacije se zdijo razumljive (ne pa nujno  sprejemljive) zaradi strahu, da bo vlado sicer oblikoval Janša. V ozadju ideje o depolarizaciji je tiha predpostavka, da sta levo in desno dva pola iste stvari, dva različna vrednotna sistema, da gre za iste vrste stvari z različnima predznakoma, katerim lahko najdemo neko srednjo mero.  Ne gre za to, da kompromis ali sredina ne bi bila možna, ker so si vrednote na teh dveh polih tako skrajno različne, ampak ker gre za različne kategorije stvari, ki se na sredi poti ne morejo srečati, saj niso na isti poti. Kot če bi hoteli najti srednjo mero med rumeno barvo in sladkim vonjem.

 

Ko torej na levem polu govorimo o vrednotah svobodne izbire "vsakršnih" načinov življenja in enakovrednosti "vseh" življenj, se nahajamo v kategoriji "človeka kot človeka"; v tem vesolju je nastala tudi deklaracija človekovih pravic. Medtem ko pa na desnem polu govorijo o vrednotah, vezanih na "nekatera" življenja, npr. v Sloveniji govorijo o belih, heteroseksualnih, družinskih ljudeh, kristjanih, Slovencih, podjetnikih itd.; Meloni govori o italijanski naciji, ne o državi ali o ljudeh; Trump govori o Američanih in ilegalnih migrantih. Skratka, obstajajo številne desnice, vse pa operirajo v kategorijah "nekateri", "takšni", "tisti". Ti pojmi pa se ne nahajajo na isti ravni z "vsi" in "vsak", ampak so njena podkategorija.

© Večer