V Maribor me je pripeljala ljubezen. Potem sem vzljubil še mesto in regijo. Števec mojih štajerskih let bo ravno okoli volitev preskočil z devetnajstih dopolnjenih na dvajset. Kakšnega župana ali županjo si želim? Nekoga, ki zna videti in slišati različne Maribore. Tistega, ki ga pokažemo obiskovalcem, pa tudi onega, ki se zgodaj zjutraj odpravlja na delo, usklajuje skrb za bližnje ali išče prostor za svoje zamisli. Z mostu vidimo veduto, obrežje, pročelja. Vsakdanjik za njimi zahteva več pozornosti. Prav pri njem bi začel razmislek o prihodnjem vodenju mesta.

Mestotvornost se začne s sposobnostjo razumeti, da mesto sestavljajo različna življenja, ki si delijo prostor, nimajo pa enakih možnosti. Nekdo dobi kredit za svoje posle; ko se ti sfižijo, lahko račun pristane pri vseh nas. Drugi še za garsonjero ni "kreditno sposoben". Nekdo vsakdanje opravke zlahka poveže z avtomobilom, drugi jih mora prilagajati avtobusnim povezavam in svoji gibalni oviranosti. Politika posega v ta razmerja tudi takrat, ko zatrjuje, da se ukvarja samo s projekti. Mesto ni podjetje. Njegovih prebivalcev ni mogoče razdeliti na donosne in nedonosne oddelke. Urejene finance so nujne, toda nekaj je lahko neprofitno in obenem nujno mestotvorno. Knjižnica, mladinski prostor ali dostopen javni prevoz omogočajo življenje mesta tudi brez dobička. Lahko imamo lepo obnovljen prostor, v katerem se lahko zadržujemo predvsem, če kaj kupimo. Lahko imamo uspešno prireditev, do katere del prebivalcev ne more priti ali si je privoščiti. Ob vsakem takem uspehu se zato velja vprašati, komu smo odprli vrata in kdo je ostal pred njimi. Tudi lepota mesta mora biti dostopna brez računa na mizi.

Maribor je treba razumeti skozi industrijsko dediščino in njene prekinitve, univerzo, zdravstvo, kulturo ter njegovo vlogo v širši regiji. Hkrati pa dovolj od blizu, da opazimo razlike znotraj........

© Večer