Zahodne demokracije že dolgo niso sposobne zagotoviti tega, kar je bilo nekoč samoumevno: dostopnega stanovanja, predvidljive zaposlitve, socialne mobilnosti in občutka, da bo naslednja generacija živela bolje od prejšnje. To je razlog za upor.

Mladi protestirajo po vsej Evropi in nas, starejše, spravljajo v zadrego. Ne moremo jim več pokroviteljsko pridigati o potrpežljivosti in prilagajanju. Uredili smo si družbe, v katerih je lažje varovati pridobljeno kot ustvariti kaj novega. Mi imamo premoženje, oni cene. Mi pridobljene pravice, oni pogoje za vstop. Mi obljube, oni račune. Svojo sedanjost smo zaščitili na račun njihove prihodnosti. Nato pa smo jih naučili zahtevati še več politike, ki jih je pripeljala v ta položaj.

Vsi starejši seveda niso premožni in vsi mladi niso revni. Upokojenec, ki izbira med ogrevanjem in hrano, ni privilegiranec. Mladi dedič več stanovanj ni žrtev svoje generacije. Toda kakšna družba postajamo, če je pomembneje, kaj ti zapustijo starši, kot kaj znaš in narediš sam? Družba, v kateri se položaj deduje, težko prepričljivo pridiga o vrednosti dela.

Dolgo smo napredek razumeli kot obljubo, da bodo otroci živeli bolje od staršev. Danes jim pojasnjujemo, zakaj morajo pričakovati manj. Manjše stanovanje, manj varnosti, poznejšo samostojnost. Razsvetljeni upokojenci priznavajo, da so uničevali naravo, za pokoro pa vnukom priporočajo »odrazvoj«. Ko bi morali zmanjšati lastna pričakovanja, govorimo o nedopustnem poseganju v pridobljene pravice. Njihova pričakovanja so pretirana. Naša so nedotakljiva.

(POGLED) Kolumna Dejana Verčiča: Družba brez sramu

Mi premoženje, oni cene

Stanovanje je za tistega, ki ga ima, premoženje. Za tistega, ki ga potrebuje, je strošek. Ista podražitev je za prvega dobra novica, za drugega odmik od samostojnosti. Ko se veselimo vrednosti svoje nepremičnine, bi se lahko vprašali, koliko dodatnih let dela bo za njen nakup potreboval nekdo drug.

Stanovanjske draginje nismo ustvarili samo s predpisi. Pomembni so tudi cene zemljišč, stroški gradnje, financiranje in povpraševanje. Toda politično odgovornost radi skrijemo za trg, kot da je sam odločil, kje se sme graditi in koliko let bo trajalo pridobivanje dovoljenj.

Vsaka omejitev ima svoj razlog. Varujemo okolje, dediščino, vedute, osončenost, parkirišča in značaj soseske. Marsikaj od tega upravičeno. Vendar se razumni posamični razlogi lahko seštejejo v nerazumen rezultat: stanovanj ni dovolj in mladi si jih ne morejo privoščiti. V postopkih dobro........

© Večer