Včasih se zdi, da živimo v zlati dobi mnenj. Ne v zlati dobi znanja, ne v zlati dobi razumevanja, temveč v obdobju, ko je imeti mnenje skoraj moralna dolžnost. Vprašanje ni več, ali o nečem razmišljaš, ampak ali si se o tem že izrekel. In če se še nisi, te bo prej ali slej dohitelo – v anketi, v komentarju ali v mimobežnem pogovoru ob kavi, še posebej pa na družbenih omrežjih. Tam je kakofonija mnenj in objav tako rekoč zaukazana: ljudje se prepirajo in žalijo o stvareh, o katerih velika večina ne ve ničesar. Kar jih prav nič ne ovira, da svoje tudi povedo.

Improviziranje stališč o stvareh, o katerih nimamo izdelanega mnenja

Temu bi lahko rekli mnenjenje: sprotno, pogosto improvizirano oblikovanje stališč o stvareh, o katerih v resnici nimamo izdelanega mnenja. Ne gre za laganje. Gre za nekaj bolj subtilnega in hkrati bolj razširjenega: za občutek, da mora mnenje obstajati, in če ga ni, ga pač ustvarimo. Če se vam to zdi kot cinična opazka, naj vas razočaram: o tem se resno prepirajo že desetletja. Eden najbolj znanih je Philip Converse, ki je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pokazal nekaj precej neprijetnega. Večina ljudi nima lepo urejenih, ideološko povezanih političnih prepričanj. Njihovi odgovori so pogosto nedosledni, odvisni od konteksta, formulacije vprašanja ali preprosto od dneva. Z drugimi besedami: če isto osebo danes vprašate isto vprašanje kot čez teden dni, lahko dobite drugačen odgovor. Ne zato, ker bi si premislila, ampak ker mnenje sploh ni bilo zares oblikovano. Malo ga je bilo tam, malo ga je nastalo sproti. To seveda ne pomeni, da smo ljudje brez svojih sidrišč in da nas vetrc nosi po zraku kot peresca. Večina nas ima precej stabilne vrednote, vendar to še ne pomeni, da imamo izoblikovane odgovore na vsa vprašanja sveta. In tudi ni nobene potrebe, da bi jih imeli.

Če se nas vleče za jezik, pač nekaj bleknemo

Še korak dlje je šel George Bishop, ki je govoril o tako........

© Večer