Nekdaj zagrizeni športnik, ki je med drugim treniral smučanje, velja za trmastega človeka. Pravi, da je trma predvsem lastnost, ki jo je potreboval na športnem terenu, v poklicnem življenju pa veliko bolj kot prikimavanje ceni odkrito razpravo in kritične sodelavce.

V Ljubljani bi rad odprl novo poglavje, v katerem bi imeli prebivalci prednost pred velikimi in dragimi projekti. Kritičen je do dosedanjega načina vodenja mesta, čeprav priznava, da je župan Zoran Janković v skoraj dveh desetletjih naredil tudi veliko dobrega. Prepričan je, da je prestolnica v prizadevanjih za lepšo podobo mestnega središča pozabila na ljudi, ki živijo v njenih četrtnih skupnostih.

Veljate za trmastega človeka. Je to posledica vaše športne preteklosti ali gre za značajsko lastnost, ki vas spremlja tudi v politiki in gospodarstvu?

Znam biti zelo neposreden. Tudi s sodelavci imam razprave, v katerih si stvari povemo naravnost. Te debate so lahko na trenutke zelo ostre, ampak meni je to všeč. Sodelavci me poznajo in vedo, da s tem ne mislim nič slabega. Zelo rad izzivam ljudi in jih spodbujam, da so kritični. V resnici ne maram ljudi, ki samo kimajo. Zdi se mi, da to nikamor ne pelje, celo nasprotno, da je negativno, ker te potem nihče ne opozori na stvari, ki jih ne delaš prav.

Torej ne potrebujete sodelavcev, ki bi vam samo prikimavali?

Ravno nasprotno. Že dolgo delujem tako, da poskušam za sodelavce izbrati ljudi, ki so boljši od mene. Če imaš okoli sebe samo ljudi, ki ti pritrjujejo, slej ko prej padeš v neki mehurček in začneš misliti, da imaš vedno prav. To je zelo slaba lastnost. In tudi za posameznika, ki tako deluje, je slabo.

Kako komentirate dejstvo, da sta dva vaša poslanska in strankarska kolega kandidata na listi aktualnega župana Zorana Jankovića? Ali to ne vzbuja dvomov o resnosti vaše kandidature?

Odločitev posameznikov nočem komentirati. Gre za poslanca, ki sta si že dolgo zelo blizu z gospodom Jankovićem.

Pravite, da radi poslušate kritične sodelavce. Koliko pa poslušate mlade? Generacije se danes precej razlikujejo, tudi po razumevanju družbe in politike.

Ena od stvari, na katere sem pri sebi kar ponosen, je, da mlade vedno bolj poslušam oziroma jih tudi slišim. Naša generacija pogosto govori o mladih precej kritično. Sprašujemo se, kakšni so, kako bodo živeli, kaj bo iz njih. Ampak če dobro pomislim, smo bili pred dvajsetimi ali tridesetimi leti enaki. Tudi moj oče mene ni razumel in jaz nisem razumel njega. Danes se tega zelo zavedam. Mladi imajo veliko povedati, bistveno več, kot si pogosto mislimo. Poskušam jih poslušati, slišati in razumeti. In mislim, da mi gre to zadnja leta precej bolje kot nekoč. Dobro je, ko se znaš izviti iz svojega ustaljenega okolja, v katerem misliš, da vse veš, in nekomu rečeš: Dobro, zdaj pa ti povej.

Se vam zdi, da so mladi danes bolj družbeno in politično ozaveščeni, kot ste bili vi v njihovih letih?

Mislim, da moji otroci bistveno več razmišljajo o teh stvareh, kot sem jaz pri njihovih letih. Imajo precej bolj izdelana mnenja. Jaz sem kot študent vsak konec tedna žuriral. Hodili smo v Turista, petek, sobota, in nisem prav veliko razmišljal o družbenih vprašanjih. Imel sem štipendijo, dovolj denarja in lahko sem si privoščil precej brezskrbno študentsko življenje. Danes se mi zdi, da se mladi tudi zabavajo drugače.

Po drugi strani pa me pri mladih nekaj skrbi. Predvsem to, od kod dobivajo informacije. Pri nas doma smo imeli vedno naročene časopise, običajno enega ali dva. Seveda vse teme niso bile zanimive za najstnika, ampak vseeno si dobil neke informacije. Danes veliko mladih informacije pridobiva predvsem z družbenih omrežij. Del teh informacij je katastrofalen, manipuliran in populističen. To se mi zdi zelo nevarno.

Je bila prav želja po večji vključitvi mladih razlog, da je lista Gibanja Svoboda za ljubljanski mestni svet precej drugačna kot pred štirimi leti?

Pri sestavljanju smo upoštevali predvsem dva kriterija. Prvi je, da gre za ljudi, ki so aktivni oziroma si želijo resnično biti aktivni v politiki. Ne da pridejo samo takrat, ko je kakšen lep dogodek, ampak da so pripravljeni tudi delati na terenu, z ljudmi. Drugi kriterij je, da delijo vrednote, ki jih zagovarjamo in so zapisane tudi v našem programu za Ljubljano.

Poleg tega sem se zavestno trudil, da bi nekoliko več prostora dobili mlajši. To je bilo načrtno. Želim si, da mladi ne bi bili samo nekakšen okrasek na listi, ampak da bi imeli možnost povedati svoje mnenje in tudi vplivati na odločitve.

Seveda je pomembno, da imamo sodobne avtobuse, da so dostopni gibalno oviranim in da uporabljajo okolju prijaznejša goriva. Ampak če avtobus ne pride takrat, ko ga potrebuješ, ali če moraš nanj čakati predolgo, ga ljudje ne bodo uporabljali.

Gibanje Svoboda je bilo v iztekajočem se mandatu koalicijski partner Liste Zorana Jankovića. Kot novinarka sem imela pogosto občutek, da so bili vaši mestni svetniki precej nekritični podporniki županovih predlogov. Kako vi ocenjujete njihovo delo?

Na to vprašanje sta dva odgovora. Prvi je, da smo bili štiri leta v koaliciji z Listo Zorana Jankovića. Jaz absolutno verjamem, da je prav, da se koalicijski partnerji pogovarjajo in da tudi konflikte, če jih imajo, rešujejo za zaprtimi vrati. Ni treba, da........

© Dnevnik