Optimalno okolje temu modelu predstavljajo prav dejavniki neoliberalizma: deregulacija (1), liberalizem (2) in privatizacija (3). Eksponentna rast proizvodnje hrane, industrializacije, onesnaževanja okolja in rabe neobnovljivih virov je podrejena ustvarjanju in delitvi dobička. Ta ni namenjen pokrivanju potreb prebivalstva, temveč si ga prilaščajo družbene elite. Vrednost svetovnega bogastva v lasti elit nezadržno raste. Vzporedno pa tudi obseg onesnaževanja okolja, pomanjkanje, revščina in stiske prebivalstva. Odgovornost za uničevanje okolja je na strani političnih in gospodarskih elit, ki nočejo izgubiti dominantnega položaja v delitvi dobičkov.

Takšen razvojni model je spodbudil množično uporabo plastike. Najprej je veljal sistem »uporabi in zavrzi«, po letu 1970 pa se je uveljavila tudi večkratna uporaba plastičnih vrečk in steklenic. Vsepovsod v naravi smo opažali zavrženo plastiko. Leta 1956 je bilo v svetu v uporabi (le) 2 milijona ton plastike, pol stoletja kasneje pa že 430 milijonov ton. Tretjina teh plastičnih izdelkov je bila namenjena enkratni uporabi. V 21. stoletju........

© Dnevnik