Drama Tennesseeja Williamsa Tramvaj Poželenje, ki je po praizvedbi na Broadwayu v režiji Elie Kazana in znameniti filmski adaptaciji (prav tako v Kazanovi režiji) z Vivien Leigh, Marlonom Brandom, Kim Hunter in Karlom Maldenom postala kanonično delo ameriške dramatike 20. stoletja, za katero je Williams leta 1948 prejel Pulitzerjevo nagrado, ni zgolj psihološka študija kompleksnih razmerij med Blanche DuBois, Stanleyjem Kowalskim in Stello, temveč odrska uprizoritev razpok v simbolnem redu oziroma nekakšna gledališko estetizirana razgrnitev »strukture« poželenja, ki v lacanovskem smislu nikoli ni usmerjeno k dosegljivemu objektu, temveč k manku, ki subjekt šele konstituira, razčlenjuje predstavo v gledališkem listu Benjamin Virc.

V novem celovečernem baletu ne pripovedujejo zgolj znane Williamsove drame, temveč razčlenjujejo njen notranji utrip. Foto: Tiberiu Marta

Notranji utrip karakterjev

Virc nadalje ugotavlja, da v novem celovečernem baletu Valentina Turcu ne pripoveduje zgolj........

© Dnevnik