Kaj se zgodi v glavi starša, ko prejmeš klic, da šoli, ki jo obiskuje tvoj otrok, grozi strelski napad? Najprej te zadene šok. Kot hladen tuš. Potem sledi praznina. Nemoč. Telo zajame nemir, glavo pa preplavi le ena misel - strah. Neizmeren, paralizirajoč strah.

Pograbiš ključe. V avtu komaj razmišljaš. Ne veš, kaj točno misliš, le upaš. Upaš, da je tvoj otrok v redu. V glavi drvijo misli, scenariji, ki si jih ne želiš niti izreči. Prepričuješ se, da bo vse v redu. Mora biti. Bolj ko se bližaš šoli, bolj postaja jasno, da ni šala. Ni vaja. Ni neslana grožnja. Na vsakem vogalu policijska vozila. Nad glavo krožijo droni in helikopter. V prsih te stisne tako močno, da ti vzame dih. Kje je moj otrok? Je v šoli? Je zunaj? Kako naj ga najdem? Kako naj do njega?

In potem, sporočilo. Otroke so evakuirali. Na varno. Eno breme pade z ramen, a drugo ostane - vprašanja. Kaj se je zgodilo? Zakaj? In predvsem, kaj........

© Večer