Če držijo informacije, da je slovaški predsednik vlade na poti na vojaško parado v Moskvo moral narediti krog okrog Evrope, ker ga Poljaki in Balti niso spustili skozi njihov zračni prostor, mu je v uteho lahko vsaj to, da gre verjetno za najdaljši let brez jet laga v zgodovini. Med dolgim letom je imel tudi obilico časa, da se pripravi na Putinovo vojaško veselico. Sem deklica mala, voščiti ne znam, zato vam poljubček in rožico dam.

Sam sem se z ruskim predsednikom srečal dvakrat še v časih, ko v Moskvo ni bilo treba potovati okrog riti v žep. Prvič je bilo petindvajset let nazaj, sredi januarja 2000, le dobra dva tedna po tem, ko je Jelcin Putina imenoval za svojega naslednika. Bil sem v prvi tuji delegaciji, s katero se je srečal po prihodu v Kremelj. S skupino evropskih parlamentarcev smo bili na poti v Čečenijo. Tam je potekala druga čečenska vojna, za katero mnogi trdijo, da jo je z organizacijo terorističnih napadov na lastne državljane zakuhal prav naš gostitelj, zato da bi se zavihtel na oblast. Kot mu je kasneje prešlo v navado, je Putin že na svoj prvi sestanek s tujo delegacijo zamujal dobro uro in pol. Ko se je končno prikazal, ga je vodja naše delegacije, stari dobri Russell Johnston, nahrulil kot smrkavca. Putin je zardel, zajecljal in obljubil, da ostane z nami, dokler ne izčrpamo vseh svojih vprašanj. To je trajalo kar nekaj časa, predvsem pa je Putin na vsako kritiko odgovoril, da imamo napačne informacije in da se bomo lahko sami prepričali, da je Ruska federacija trdno na poti miru, demokracije, vladavine prava in človekovih pravic.

Dan kasneje smo se odpravili proti Zakavkazju. Pred odhodom nam je ruski notranji minister predlagal, naj zaradi lastne varnosti oblečemo ruske uniforme. V Čečeniji je namreč mrgolelo ostrostrelcev, ki naj bi čakali prav na naš prihod. Russell se ni pustil prepričati. "Z vsem spoštovanjem, gospod minister,........

© Večer