Rezultati referendumov, ki jih spremljamo po spletni strani Državne volilne komisije, so prikazani v obliki tortnega diagrama z dvobarvnim modrikastim »prelivom«. A bolj kot na sladico, s katero proslavljamo svečane dogodke, spominjajo na tnalo, torej na tisti kos debla, na katerem se sekajo drva in cepijo treske. In takšna cepitev družbenega tkiva se je zgodila med referendumom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Tresk, bum, hrsk …, in Slovenija je šla napol. No, vsaj navidezno, na diagramu. Dejansko pa je o tem, kakšna bo usoda umirajočih, odločila manjšina, in sicer približno dve petini volilnega telesa, ki se je odpravila na glasovanje in opravila državljansko dolžnost. Od teh jih je približno polovica (47 %) glasovala za, druga polovica (53 %) pa proti. Eden od petih, ki imajo pri nas volilno pravico, je tako dejansko odločil o morebitni usodi vseh drugih.

V boju za pravice umirajočih smo se zravsali do krvi

Ne nameravam moralizirati, kako naj bi bilo »pravilno« in kako »narobe« glasovati, saj menim, da si je na podlagi medijskih objav in referendumskih soočenj vsak lahko ustvaril lastno mnenje, kako odgovoriti na referendumsko vprašanje. (Da ne bom izpadel kot lepodušnež, ki se noče jasno opredeliti, da bi ohranil vzvišeno držo, bom ob koncu teksta razkril, kaj sem obkrožil na glasovalnem lističu.) Bi se pa rad obregnil v nekaj drugega, namreč na razčlovečenje, ki se nam je med ogorčenim spopadom za pravice umirajočih pripetilo na omrežjih. Po hitrem pregledu zapisov iz prejšnjih dni namreč ugotavljam, da smo kolektivno ponovili, kako se........

© Večer