Letošnjega 24. aprila je bila tudi (kot vsa leta doslej) v Slovenj Gradcu proslava ob izvorno dnevu OF, kasneje preimenovan v dan upora proti okupatorju. Zgodila se je na zadnji petkov večer ob 20. uri v mestni dvorani kulturnega doma (pred drugo veliko vojno Sokolski dom, po letu 45 TVD Partizan), zdaj Kulturni dom SG. Spominski večer je bil zasnovan klasično: prisotne je nagovorila dr. Ljubica Jelušič, sledil je koncert Ženskega pevskega zbora Kombinat z namembnostjo dogodka ustreznim odpetim koncertnim repertoarjem: pesmimi s temami upora, občečloveških sanjarij o svobodi (bo svoboda znala zveneti, kot so sužnji peli o njej), pravičnem svetu … Pesmi so bile paberkovane z "vsega" sveta in iz različnih zgodovinskih odbdobij. Zakaj so še teme in vrednote, po katerih nas pretežna večina občestva še hrepeni enako vzneseno.

V zapisu bi se rad ustavil ob dveh pesmih: ena iz Palestine, druga z naše Primorske.

Se me je že med koncertom, intenzivneje pa v samotarjenju po njem, ko se odpre čas za premislek, (še posebej intenzivno) dotaknilo dvoje. Ni šlo brez komparativnega vračanja v zgodovino.

12. decembra leta 1941 je bil v Unionski koncertni dvorani že pod okupacijo italijanskega fašizma (ne gre pozabiti, da ga je del od Italijanov okupiranega establišmenta sprejel z vdano naklonjenostjo) znameniti koncert Akademskega pevskega zbora, ki ga je skrivaj posnel Rudi Omota: tako se je ohranil pomnik slovenske pokončnosti in svobodoljubja, zakaj dogodek je hkrati oznamenoval tudi začetek zapovedanega nikakršnega kulturnega udinjanja zavojevalcem – kulturni molk. Koncert je izvenel s pretresljivo Lipa zelenela je (besedilo Miroslav Vilhar, uglasbitev Davorin Jenko).

20. aprila leta 1944 se je na Plečnikovem stadionu v Ljubljani zaorila domobranska govorjena zaprisega o "skupnem boju" z genocidnim nemškim rajhom "za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope."

Leta 2026 je desni strankarski prvak (brez vednosti prisklednikov?) priklical nad slovenski narod usluge paraobveščevalnega izraelskega podjetja Blake Cube (združba naj bi bila zasebna, toda kaj je v Izraelu sploh zasebnega?), da se mu s svojimi uslugami pomaga dokopati do volilne zmage in do premierstva še v četrto. Nas ta sprega na kaj spominja? Bomo naslednje leto praznovali že 20. aprila, ker bo vozel vzorčnega postopkovnega izdajstva simbolno zadrasan (z novo pentljo)? Čeprav obveščevalci menda niso opravljali svojega siceršnjega dela, pač pa so seznanjali prvaka stranke s političnimi razmerami na Bližnjem vzhodu. To seveda priča o "silni moči in vlogi" našega političnega veljaka v svetovni kolobociji: iz najbolj militantne države Izrael so nas Slovence prišli obvestiti o našem izjemnem vplivu na bližnjevzhodne in siceršnje razmere v svetu predstavniki države, ki jih za domačo rabo ureja z genocidnimi rešitvami.

Pravzaprav dogodeno ne bi smelo biti nobeno presenečenje – v svojem državotvornem liderstvu je imel alfa samec stranke družbene ljudovlade skupaj z ovnadjo že nekaj podobnih naklepov: z nasiljem nad državljani civilisti (Depala vas 1994); s pozivanjem EU trojke za monetarno okupacijo države (2013); s policijsko uro in prepovedjo gibanja (2020); z vodnimi topovi in plinom (2021). Nazadnje, kot je zapisano, z izraelskim Black Cube (2026). Da judeževskih malih hudobnih zlobnosti ne naštevam.

Kombinatke so svoj praznični nastop, to je spominsko slovesnost, končale v skladu s svojim (osemnajstletnim) delovanjem: z rodoljubno pesmijo Primorska, danes bolj poznana kot primorska himna Vstajenje Primorske (nastala februarja 1944 v kurirski karavli na Križni Gori nad Colom, avtor Lev Svetek-Zorin, leta 1968 priredil Rado Simoniti). In je kljub v pesmi zanosno odpetemu vztrajanju in veri v svobodo zvenela otožno – bila je Lipa zelenela za današnjo rabo in kot opomin pred razločevanjem enotnega narodnega telesa z orodji izdajstva.

Dan po "domači" proslavi sem si s "pogledom nazaj" na TV-ekran priklical še posnetek Državne proslave v Brežicah. Skušal sem ugledati koga izmed "političnih frontmenov desnice", ki so se prišli poklonit domovini za praznik. Nikogar ni bilo videti.

Toliko o patriotizmu in spoštovanju.

© Večer