V prvih dveh delih našega seriala smo nasmeh razrezali do njegovih bioloških in nevroloških temeljev. Spoznali smo mehaniko mišic, ki ustvarjajo pristno veselje, in delovanje zrcalnih nevronov, ki to veselje prenašajo na druge. Če potegnemo črto pod nevroznanostjo, bi lahko sklepali, da je nasmeh popolnoma univerzalna govorica, nekakšen biološki potni list, ki vsepovsod odpira vrata na povsem enak način. Toda tu trčimo ob eno najbolj presenetljivih antropoloških zagat.

Če je biološki mehanizem nasmeha povsod enak, zakaj se potem vsi nanj ne odzivamo enako? Zakaj vas bo topel, širok nasmeh na ulicah slovenskih mest ali Pariza ljudem prikupil, medtem ko vas bodo zaradi enakega nasmeha na ulicah Moskve imeli za bedaka ali – še huje – za prevaranta?

Odgovor se ne skriva v genih, temveč v zgodovini in kulturi.

Ste se kdaj vprašali, zakaj nekatere kulture – tudi slovenska – poudarjajo kulturo smeha, medtem ko v skandinavskih kulturah smehljanje neznancem velja za nenaravno in morda celo vsiljivo?

Raznolikost kot dejavnik

Prelomni odgovor na to vprašanje je ponudila dr. Paula Niedenthal, profesorica psihologije na Univerzi v Wisconsin-Madisonu. Z ekipo je razvila koncept, ki ga imenujejo........

© Dnevnik