Na temo samograditeljstva sta nedavno arhitekta Jernej Girandon in Anja Trobec izdala monografijo, ki je nekakšen priročnik teorije in prakse z dodano primerjalno študijo treh samogradenj iz treh časovnih obdobij, v katerih so se dela izvajala. Potovala sta tudi skozi zgodovino samograditeljstva in bogat arhivski material ter ga soočala s sodobnimi tehnološkimi in družbenimi izzivi.

Arhitekt in recenzent knjige Miloš Kosec meni, da samograditeljstvo ne pomeni zanikanja arhitekturnega načrta, ampak je le realizacija gradnje drugačna od tiste na gradbiščih s poklicnimi gradbinci. Ocenjuje tudi, da je pri nas samograditeljstvo preraslo v kolektivno izkušnjo več generacij, hkrati pa je postalo grešni kozel za razmah indivi­dualne gradnje, improvizacije, suburbanizacije in pomanjkanje kolektivnega načrtovanja. Danes, ko so stanovanja zgolj tržno blago in država ter občine ne ponujajo vzdržnih alternativ, je ob samogradnji priložnost za ponovni razmislek o njeni vlogi, kar mlada arhitekta tudi ponudita.

Soavtor monografije Jernej Girandon ima lastno izkušnjo s samograditeljstvom: »Samogradnja presega zgolj neko fizično delo, ki ga opraviš sam, skozi antropološki, sociološki vidik je nedvomno nekaj več. Veliko se denimo zraven naučiš, od vihtenja lopate do urejanja papirologije. Gre za zelo intenzivno, zahtevno in naporno izkušnjo – pri meni je trajala dve leti, včasih pa je trajala tudi po dvajset let in hiše še niso bile dokončane – ki pa posameznika vseeno na neki način opolnomoči. Ustvari prostor za mikro skupnost, kar je tudi danes ključnega pomena.«

Gradnja stanovanjske hiše v Domžalah leta 1980 Foto: arhiv Ivanka Stražar

Domače samogradbišče je za potrebe knjige primerjal še z dvema gradbiščema iz preteklih obdobij. »Zanimiva je bila ugotovitev, da je bil obseg dela pri gradnji hiše v 60. letih dvajsetega stoletja precej večji kot v 80. letih in v 80. letih precej večji kot danes. Recimo v 60. letih se je na domačem dvorišču gasilo celo apno, beton se je mešal........

© Dnevnik