Julija 1518 je na eni od tlakovanih ulic v Strasbourgu, takrat svobodnem cesarskem mestu v Svetem rimskem cesarstvu, ženska, znana kot Frau Troffea, storila nekaj nenavadnega. Brez glasbe, brez povoda in brez očitnega veselja je začela plesati. Ni šlo za gibe praznovanja, temveč za mrzlično, neustavljivo gibanje, ki ga ni mogla nadzorovati. Sosedi in mimoidoči so jo sprva opazovali z mešanico radovednosti in posmeha. Toda ko se njen ples ni ustavil ne ponoči ne podnevi, se je zabavanje sprevrglo v skrb in nato v grozo. To ni bil osamljen incident, temveč je pomenil začetek ene najbolj nenavadnih in smrtonosnih epidemij v zgodovini – plesne kuge.

V nekaj tednih se je osamljeni ples gospe Troffea razširil po mestu kot nevidna okužba. Na stotine meščanov, moških, žensk in otrok, je zapustilo svoje domove in se pridružilo neprekinjenemu, grozljivemu plesu. Niso plesali iz radosti. Njihovi obrazi so bili polni bolečine, njihova telesa premočena od znoja, njihovi kriki pa so odmevali po ulicah, medtem ko so njihove noge neutrudno udarjale ob tla.

Zgodba o plesni kugi v Strasbourgu pa ni samo čudna zgodovinska anekdota, gre pravzaprav za srhljivi vpogled v moč množične psihoze in je hkrati opomin na to, kako se lahko skupnost pod neznosnim pritiskom spremeni na najbolj nepredstavljive načine.

Kar se je začelo z omenjeno gospo, je hitro ušlo izpod nadzora. V enem tednu je po ulicah Strasbourga neustavljivo plesalo več kot trideset ljudi. Do avgusta se je število povzpelo na približno 400. Prizori so bili strašljivi. Dnevna in nočna procesija plešočih je vijugala po mestu, njihova telesa so se krčevito zvijala v........

© Dnevnik