Film Nune proti Vatikanu se osredotoča zlasti na pričevanje Glorie Branciani, Rupnikove žrtve, ki se je prva javno izpostavila, ob njej pa v filmu nastopita še dve nekdanji redovnici iz zdaj že razpuščene jezuitske skupnosti Loyola, ki je delovala pod njegovim pokroviteljstvom. Ena od njiju je Mirjam Kovač, ki je skupaj z Glorio Branciani in režiserko filma Loreno Luciano po projekciji delila nekaj podrobnosti iz ozadja nastanka filma.

Lorena Luciano je k občutljivi temi pristopila z občutkom za pravo mero in brez senzacionalizma. »Moj namen je bil osmisliti bolečino žrtev, zato se mi je zdelo zelo pomembno pripeljati nekaj svetlobe v to zelo težko temo. Ta zgodba v sebi nosi tudi veliko svetlobe in lepote. Čeprav je Gloria z nami delila veliko podrobnosti o zlorabah, smo se že na samem začetku odločili, da se ne bomo osredotočali nanje, ampak na pot, ki jo ona odkrije v sebi, ker je to tisto, na čemer lahko gradimo kolektivno zavedanje. In ko vzpostavimo kolektivno zavedanje, dobimo svetlobo in lahkotnost, zato v filmu najdejo svoje mesto tudi podobe čudovite pokrajine in narave ter bližnji posnetki obrazov teh lepih žensk, ki jim dajemo glas in govorniški oder.«

Ker z Rupnikom nismo mogli govoriti, smo pustili, da se utelesi v svojem delu. Ob tem smo se veliko ukvarjali tudi z vprašanjem, kako prikazati njegovo delo, ne da bi ga poveličevali.

Lorena Luciano, režiserka

Gloria in Mirjam s svojim glasom in podobo pogumno napolnita film, fotografije pa nas ponesejo v čas njune mladosti, ko so se zlorabe dogajale. Danes je še vedno očitno, kako zelo ju bremenijo travmatični dogodki preteklosti, a se zdita osvobojeni sramu in občutkov krivde ter odločeni, da s svojim zgledom odpreta pot drugim žrtvam, ki še vedno molčijo. Jasno jima je, na čigavi strani je krivda, Rupnik, ki se vztrajno izmika medijem, pa je v filmu prisoten le posredno – vidimo ga na dobro izbranih posnetkih iz vatikanskih arhivov, kjer leporeči o tem, kako se odnos med človekom in Bogom zrcali v odnosu med žensko in moškim, medtem pa kamera lovi v objektiv tudi njegove cenjene mozaike, v katerih zdaj ne moremo ne videti podob njegovih žrtev. Režiserka pove: »Ni bilo enostavno vzpostaviti ravnotežja med zgodbo Glorie in zgodbo Marka Rupnika, saj njegovega dela zgodbe nismo imeli. Zdelo pa se nam je, da je njegova umetnost tako zgovorna in tako neločljivo povezana s tem procesom, da bi lahko govorila v njegovem imenu. Ker z Rupnikom nismo mogli govoriti, smo pustili, da se utelesi v svojem delu. Ob tem smo se veliko ukvarjali tudi z vprašanjem, kako prikazati njegovo delo, ne da bi ga poveličevali.« Ko kamera drsi po upodobljenih figurah s krhkimi telesi in velikimi, žalostnimi očmi, v njih odmeva lepota, a tudi sled izkrivljenega uma. V dokumentarcu Gloria Branciani razkrije, da je nastanek Rupnikovih umetnin neposredno povezan z zlorabljanjem, ki ga je doživela, saj jo je oče Rupnik prosil, naj mu pozira kot model, kar je vodilo v spolni napad.

Po projekciji filma na Festivalu dokumentarnega filma je potekal tudi pogovor, ki ga je vodil moderator Damijan Vinter, sodelovale pa so nekdanji redovnici in protagonistki filma Mirjam Kovač in Gloria Branciani ter režiserka filma Lorena Luciano. Foto: Kristina Bursać

Film zelo subtilno dozira pričevanja zlorabljenih redovnic. Namesto da bi rinil v škandalozne podrobnosti zlorab, ga bolj zanimata tema manipulacije, ki ranljive ljudi postopoma potegne v krog zlorabe, in problem sistemskega pometanja pod preprogo. »Na žalost glede te teme v Vatikanu ni nobene transparentnosti. Gre za kulturo molčečnosti, ki je vpisana v hierarhijo organizacije in jo zapoveduje njen vrh. Sistem je zelo zaprt in ne dopušča nobene možnosti, da bi se informacije delile, razkrivale in preverjale. Postopki cerkvenega sodišča so zaprti za javnost, vatikanski arhivi pa nedostopni,« pove režiserka in poudari, da s tem filmom niso želeli nikogar obtoževati. »Želimo le, da bi bilo zadoščeno pravici. Mislimo, da ima vsak, ki vloži ovadbo, pravico do preiskave. V primeru Rupnikovih žrtev se ti sodni procesi ali niso zgodili ali pa so se zgodili tako, da so bile žrtve iz njih izključene. Mi pa želimo, da se zgodi proces in da je ta transparenten.«

Ker z Rupnikom nismo mogli govoriti, smo pustili, da se utelesi v svojem delu. Ob tem smo se veliko ukvarjali tudi z vprašanjem, kako prikazati njegovo delo, ne da bi ga poveličevali.

Lorena Luciano, režiserka

Mirjam Kovač dodaja: »Želimo si, da bi se na naši izkušnji naučili, kako se taka zloraba začne, da bi jo v prihodnosti lahko prepoznali dovolj zgodaj. Zloraba je nekaj takega kot tista znana zgodba o žabi: ko jo daš v mrzlo vodo, se čisto dobro počuti, ko pod njo zakuriš in se voda počasi greje, žaba še nič ne čuti, ko začne čutiti, pa je že prepozno, da bi skočila ven. Pri tem se zavedamo, da tu v resnici ne gre le za Cerkev, ampak za vsak sistem, kjer sta na eni strani zbrani vsa moč in oblast, na drugi strani pa je nekdo, od katerega ta oblast zahteva popolno zaupanje. V našem primeru je bila ta sistem Cerkev, v resnici pa je to lahko tudi katera koli država, institucija, organizacija, kultura … Potrebna je neka globalna sprememba kulture v takšno, kjer ne bo več neenakovrednih odnosov.«

Rupnikov primer je v civilnem pravu že zastaral, sodijo mu lahko le na vatikanskem sodišču, kjer pa je, kot pove Mirjam, najvišja kazen, ki ga lahko doleti, izključitev iz duhovniškega stanu. Žrtvam v tolažbo tako ostaja predvsem upanje, da bi s svojim pričevanjem pomagale komu, ki se je znašel v podobnem položaju, in ga opolnomočile, da ukrepa, preden je prepozno. 

Nune proti Vatikanu (Nuns vs. The Vatican)

Režija: Lorena Luciano Italija, ZDA, 2025

© Dnevnik