Prvič sem poglobljeno razmišljal o elektriki nekaj desetletij nazaj. Bilo je v gimnaziji, ko nam je fiziko predavala legendarna profesorica Babič. No, predavala je drugim, jaz sem med njenimi urami razmišljal o bolj posvetnih rečeh. Kar se naenkrat zdramim iz otopelosti in slišim profesorico, kako sprašuje: "Kaj res nihče ne zna razložiti, kako deluje izmenični tok?"

Dvignem roko in razred kolektivno izdihne v začudenju. Grem do table, vzamem kredo in zarišem črto v levo ter nato črto v desno in spet na levo ter vmes, ko rišem, razlagam: "Sem in tja in sem in tja."

Razred spet kolektivno izdihne in opogumljen s to reakcijo izjavim: "Ter smer menja 3,6-krat v sekundi."

V popolni tišini profesorica Babič odpre redovalnico in mi zapiše hakl čez vse tiste kvadratke.

Drugič sem poglobljeno razmišljal o elektriki minuli teden, ko je ni bilo.

Začelo se je preprosto. Začelo je snežiti. Mlade smreke v gozdu so vprašale stare hraste: "Kaj pa je zdaj to?" "Sneg je," so odgovorili hrasti, mlade smreke, nevajene zime, pa so se zrušile na električne drogove. Tako ali približno tako smo na štajerskem podeželju izgubili elektriko.

© Večer