Najsi še tako sanjamo - jaz pogosto, da se bo ta svet enkrat postavil v prave tirnice, kjer bo človek enak človeku - se to ne bo zgodilo. Ker nikoli ni bilo tako, ker ni in tudi nikoli ne bo. Ne govorimo kar tja v tri krasne, da je človek pravzaprav edina napaka sveta.

Pesimističen uvod v to kolumno, ki jo že kar nekaj let pišem za Večer, pa ne zamaja mojega večletnega sanjanja. Ne le tistega, ko sem v globokem spancu, ampak tudi tistega, ko se s kolesom, rolerji ali tekaje potepam po naši tako lepi domovini. Tudi takrat sanjam ali natančneje razmišljam, kako lepo bi nam lahko bilo, če ... Ja, veliko če- jev je.

Prvega vidim v tem, da bi bilo koristno, če ne bi kar naprej sebično živeli v svojem eg(ozim)u in bi kdaj pogledali tudi na ljudi okrog sebe. Jih kdaj kaj vprašali, a ne le, kako se počutijo. Se tudi pozanimali, kako oni gledajo na kakšen problem, na kakšno težavo. Ampak ne, mi raje buljimo vase, pa v pametne naprave, pogosto s čepki v ušesih, da postane svet okrog nas takšen, kot ne bi smel biti, neslišen in neviden. Če se že s kom pogovarjamo, se z malimi hišnimi ljubljenčki.

Drugi če vidim v naši nepripravljenosti pomagati sočloveku v težavah. Ne rečem, da niso med nami ljudje, ki znajo pomagati, ki znajo priskočiti na pomoč, ki znajo najti lepo besedo za sočloveka ... A ker sem tudi sam humanitarec, vem, kako je, ko slišim, da se trudim zaman, da naj se raje........

© Večer