Pri nas in tudi drugje po svetu je danes tako, verjetno je bilo tudi nekoč tako, da ne veljajo za vse enaki vatli. Kakor za koga, bi lahko rekli. Pa naj gre za šport, kulturo, medije, politiko, vero in še bi lahko našteval. Ustavimo se najprej pri športu. Denimo v boksu, tam se lahko dva udarjata, kolikor se hočeta, dobro, pod pasom ne, sodnik ne reagira. A če nogometaš svojega nasprotnika nehote spotakne, bog ne daj, da je to od zadaj, mu sodnik hitro pokaže rdeči karton. Če mu nogometaš kaj zabrusi nazaj, se lahko zgodi, da bo odstranjen z zelenih površin za tri ali štiri tekme. Bog ne daj, da mu primaže kakšno zaušnico. Morda kar konec kariere! Gremo še k navijačem. Na nogometni, košarkarski ali rokometni tekmi lahko vsak navijač posebej kriči nate, te zmerja, čeravno se močno trudiš na igrišču, tekaš sem in tja. Kdaj tudi glasno aplavdira, medtem ko moramo biti navijači ali gledalci kakšnega teniškega dvoboja tiho kot miši. Če nismo, nas na to opozori sodnik. Sploh takrat, ko se igralec pripravlja na servis. To dejanje mora potekati v popolni tišini. Pa bi še lahko našteval, kako v športu veljajo različna pravila ali različni vatli. Nekaj se ponekod sme, drugje ne, in je to tudi strogo kaznovano.

Je drugače, ko beseda nanese na politiko? Seveda ne. Enim je dovoljeno vse, drugim bistveno manj. Pri nas je pač tako, da si levi lahko........

© Večer