Ni taka, kot sem upal, ko sem 23. decembra 1990 na plebiscitu ponosno oddal svoj glas za samostojno Slovenijo. A jo vseeno imamo. Slovenijo. Samostojno. Demokratično. Kako srečen sem bil, ko je oče slovenske samostojnosti dr. Jože Pučnik, nekdanji komunistični politični zapornik, dejal: "Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo."

Pol leta kasneje sem kot pripadnik slovenske vojske sodeloval v vojni za Slovenijo. Pravzaprav so priprave na vojno potekale že prej. Orožje s strelivom sem dobil že pred plebiscitom, na eni izmed vojaških vaj, ko smo varovali tako orožje kot evidenco nabornikov, ki jih je želela kasneje agresorska JLA vpoklicati v svoje vrste.

V skladu s plebiscitarno voljo slovenskega naroda in po napornih in tveganih pripravah na osamosvojitev je slovensko politično vodstvo 25. junija 1991 razglasilo neodvisno in samostojno državo Republiko Slovenijo. Že naslednji dan se je začela desetdnevna vojna, ki se je za našo mlado evropsko državo uspešno iztekla. Jutro po razglasitvi je pome prišel kurir. Takoj ko sem ga zagledal, sem vedel, da bo treba s skrivnega mesta v domačem stanovanju vzeti orožje s strelivom, se posloviti od žene, otrok, staršev in se odpraviti v našo enoto takrat še Teritorialne obrambe, ki je bila zame že takrat Slovenska vojska. Ne več z rdečo zvezdo. Vem, da nekateri iz naše enote tega niso najbolj z veseljem........

© Večer