Do šestega leta sem živel z mamo pri bíci v razširjeni družini (tega poimenovanja rodovne skupnosti sem se priučil mnogo kasneje), kjer nas je v dveh sobah, kuhinji in veži živelo devet (dve družini (5 3) in ovdovela babica). Recimo na 50 m2. V miniaturno kuhinjo petih kvadratov smo vodo v ajmarju za kuho, odžejanje (s pinovco – to je vedro z zajemalko) in umivanje prinašali iz bližnjega grabna ter verjeli gornjemu sosedu, čez katerega dvorišče je potok tekel mimo naše bajte, da pazi na od njega naprej tudi na našo vodo. In je pazil! Kljub temu je bilo zagotovilo neoporečnosti bistrice bicina mantra: Ko voda preteče čez devet kamnov, je čista. Od soseda do nas je bilo kamnov v potoku nekaj več. Torej … še sem živ.

Ko sem bil star že skoraj sedem let, smo se z mamo in novim očetom preselili na Glavni trg in na svoje v mesto SG. Tam smo kmalu postali četverček v enosobni podstrešnici – brez vodovoda in stranišča in še marsičesa, a vse smo imeli na razpolago nadstropje nižje (skupno stranišče na štrbunk in na hodniku vodovodno pipo) pri ljubih sosedih. Tako je šlo leto dni – z nami tremi in novo dojenčico (v plenicah).

V mojem osmem letu smo se selili v provizorij na Celjski – a v enosobni prebivalni freti se je prvič v mojem življenju zgodilo: v kuhinji sta bila vodovodna pipa in odtok, v sosednji večstanovanjski hiši nekdanjega mestnega zdravnika Harpfa pa pri roki skupno štrbunk stranišče.

Ko sem bil četrtošolec, smo v taisti Harpfovi hiši dobili dvosobno stanovanje: z vodovodom in straniščem na........

© Večer