Do konca tega meseca bo iz Kranjske Gore in Bovca prek Vršiča vsak dan odpeljalo po šestnajst brezplačnih avtobusov, prav toliko tudi vse septembrske konce tedna, septembra med tednom pa jih bo na voljo po osem. Prvi avtobus iz Kranjske Gore krene ob 4.35, zadnji se iz Bovca vrača ob 21.35. Vožnja na celotni razdalji traja približno dve uri, izstopiti pa je mogoče na kateri koli od sedemnajstih vmesnih postaj, si ogledati naravne in druge znamenitosti, nato pa pot nadaljevati z drugim avtobusom. Sama sem se vkrcala minulo sredo ob 9.35 v Kranjski Gori.

Srečanje avtobusa, kombija in kolesarja. Foto: Tatjana Pihlar 

Voznik, doma iz Paraćina v Srbiji, ki je pred dobrim letom prišel delat v Slovenijo, je moral že na začetni postaji na parkirišču pred tamkajšnjo policijo izobesiti napis »full«. Vseh 43 sedežev se je namreč hitro zapolnilo. Med potniki so prevladovali nemški in češki turisti. Kakih dvajset brezplačnega potovanja željnih obiskovalcev Kranjske Gore je moralo eno uro počakati na naslednji avtobus. Približno toliko jih je želelo vstopiti tudi na glavni kranjskogorski postaji, a se jim je voznik opravičeval, ker to ni bilo mogoče.

Gradbena dela na prelazu Vršič gredo h koncu. Foto: Tatjana Pihlar 

Glavnina potnikov je izstopila na Vršiču, na končni postaji v Bovcu pa poleg mene le še štiričlanska družina iz Nemčije. Vožnja je bila razgibana. Naš voznik avtobusa je, čeprav ni domačin, brezhibno izpeljal vseh petdeset serpentinastih zavojev, nekateri v osebnih avtomobilih pa so se na tej cesti pošteno potili in lovili. Eden od njih je ob srečanju z avtobusom deloval, kot bi imel za seboj le dve uri avtošole. Njegovo vozilo je poskakovalo malo naprej, malo nazaj, brisalci so delali na polno, vključene meglenke so po oddajanju svetlobe prekašale celo sicer močno sončno pripeko …

Za najbolj problematične uporabnike vršiške ceste veljajo kolesarji. Foto: Tatjana Pihlar 

Iz avtodoma snemali nadobudnega kolesarja

Na vršiški cesti mrgoli avtodomov, tudi daljših, kot bi se smeli prevažati po njej, zato ne preseneča, da jih, nasedle v katerem od ostrih zavojev, iz zagate nemalokrat rešujejo gasilci. Eden od sredinih avtodomarskih zmagovalcev je imel francoske registrske tablice. Najprej je zaradi dolžine s težavo jemal zavoje, potem pa je na bolj ravnem odseku za nekaj časa obstal in ohromil promet. Iz vozila je izstopil fantič, z nosilcev snel kolo, si nataknil čelado in se pognal v dolino. Ponosni starši so z avtodomom ves čas vozili za njim, ga snemali, fante pa se je pogosto oziralo, da ne bi bila na posnetkih vidna le njegova zadnjica in hrbet. Ta predstava se je vlekla skoraj od vrha Vršiča pa vse do enega od parkirišč v Kranjski Gori.

Z ledeno mrzlo Sočo se najbolj hrabro spopadajo otroci. Foto: Tatjana Pihlar 

Poglavje zase na tej slikoviti gorski cesti so tudi kolesarji, ki jih je skoraj toliko kot avtomobilistov. Toda če so slednji povečini uvidevni in počakajo, da najnevarnejše odseke najprej »obdela« avtobus, za kolesarje to nikakor ne velja. Vozijo se vštric in še na misel jim ne pride, da bi za trenutek sestopili in dali prednost avtobusu. Nasprotno, eden od njih je našemu vozniku z roko odločno nakazoval, naj pelje mimo njega, češ, pojdi že, saj me ne motiš. Dva........

© Dnevnik