Človek seveda lahko skrbi za svoje zdravje, za telesno in duševno če že ne blagostanje, pa vsaj za znosno stanje. Ampak v določenih situacijah – recimo okrevanje po bolezni ali fizični poškodbi – lahko opazimo, da telo pravzaprav najbolje poskrbi samo zase, pri čemer mu sicer lahko tako ali drugače pomagamo oziroma mu moramo to omogočiti, a glavnino dela opravi telo samo.

Jezik ni živ organizem, kot sem v tejle jezikolumni že enkrat oznanjal, čeprav lahko to trditev preberemo v skoraj vsakem poljudnem članku o jeziku, v skoraj vsaki začetniški jezikoslovni seminarski nalogi in slišimo skoraj v vsakem laičnem pogovoru o jezikovnih zadevah. To je le priročna prispodoba, ki nam olajša pojmovanje tega, kar se z jezikom dogaja, še posebej najbolj opaznih sprememb. Ponavadi se ta prispodoba uporabi kot sklep pri razpravljanju o vprašanjih, ali so novi pojavi v jeziku (novotvorjenke, izposojenke, fraze, skladenjski vzorci in podobno) dobri, sprejemljivi, čeprav vidno in slišno drugačni od tradicionalno uveljavljenega. Jezik je spremenljiv in v marsičem nepredvidljiv, ker smo mi, ljudje, in naši medsebojni odnosi spremenljivi in nepredvidljivi, ker se spreminjajo naše navade, prepričanja, življenjske okoliščine; pri nekaterih spremembah imamo nekaj vpliva, pri drugih bore malo. Ker ljudje pletemo svoje družbene mreže, pridobivamo in........

© Dnevnik