»Američanom bomo rekli, naj nam vrnejo Kip svobode,« je nedavno provokativno pozval evropski poslanec iz Francije Raphael Glucksmann, češ da so se Združene države Amerike s predsednikom Donaldom Trumpom na čelu postavile na stran tiranov in si francoskega kipa ne zaslužijo več. Francija je Kip svobode ZDA podarila leta 1876 ob stoti obletnici podpisa deklaracije o neodvisnosti v znamenje potrditve dobrih odnosov. Kip je najbolj prepoznaven simbol ZDA in New Yorka, kjer pozdravlja priseljence in obiskovalce z vsega sveta. Iz Bele hiše so poslanca hitro spomnili, da Francozi samo po zaslugi ZDA danes ne govorijo nemško.

Ob besednem pingpongu med francoskim poslancem in Belo hišo smo se nasmihali. A vračanje umetnin je resna tema v kulturnih in političnih krogih marsikje po svetu. Kulturna etika stopa v ospredje in krepi se zavest o vračanju umetnin in zbirk, ki so nastale kot posledica kolonialnega plenjenja in vojaških zasedb, v domovine. Vse več je primerov, ko države to zavest uresničijo tudi v praksi. Še veliko več pa je nerešenih sporov med državami zaradi zaplenjenih, ukradenih, odtujenih ali kako drugače odpeljanih umetnin in artefaktov. Dokazovanje izvora med vojnami odtujenih umetniških del je zahtevno. Vprašanje pa je tudi, kaj se z dragocenostmi dogaja po vrnitvi v državo izvora.

Najbolj znani primeri vračanja umetnin v zadnjih letih so beninski broni in reliefi. Leta 1897 je britanska kolonialna vojska napadla in uničila kraljestvo Benin, eno najstarejših in najbogatejših držav v Afriki na ozemlju današnje Nigerije. Prestolnico Edo s kraljevo palačo so razdejali, prebivalce pobili, bogastvo pa odpeljali. Več tisoč neprecenljivih bronastih kipcev in reliefov, na katerih so upodobljeni nekdanji vladarji in prizori iz življenja kraljestva, je danes razkropljenih v več kot 150 muzejih po........

© Dnevnik