Oleksandro Šehovcovo, 17-letnico iz Luganska, skoraj premagajo solze, ko pripoveduje o svojem življenju v domovini v času vojne. Večkrat so se že morali seliti po državi, ko je bilo prenevarno, najhuje je bilo, ko jo je dosegla novica o smrti očeta, ki je bil ubit v vojni. »Z mamo pogosto spiva kar na hodniku in poslušava rakete, včasih padejo samo 300 metrov od hiše, cela hiša se trese. Velikokrat ne moremo v šolo, ampak smo ves čas v kleti. Za vse otroke, ki vemo, kaj je vojna, je zelo težko,« pravi dijakinja, ki je del skupine 50 ukrajinskih otrok in mladostnikov, ki so s pomočjo Slovenske karitas in ministrstva za zunanje zadeve letovali v Strunjanu. »Morja nisem videla že več kot pet let, tako da mi te počitnice veliko pomenijo«. A niti v Sloveniji ni povsem mirna, vsak dan misli na svoje domače: so bile eksplozije ali so mirno preživeli dan.

Oleksandra Šehovcova, dijakinja: »Z mamo pogosto spiva kar na hodniku in poslušava rakete, včasih padejo samo 300 metrov od hiše, cela hiša se trese. Velikokrat ne moremo v šolo, ampak smo ves čas v kleti. Za vse otroke, ki vemo, kaj je vojna, je zelo težko.« / Foto: Katja Gleščič

Njena vrstnica Sofija Šapoval čuti podobno. Ko se je začela vojna, so njeni starši naložili vse štiri otroke v avto in se odpeljali, cilja niso imeli. Na Poljsko se jim ni uspelo prebiti, dobili so priložnost v Nemčiji. »Mislili smo, da bomo tam teden ali dva, a smo z mamo kot begunci ostali dve leti in pol. Biti begunec v tuji deželi je težko, vsako jutro najprej pokličeš svoje bližnje v Ukrajino, ali so v redu, in vsak dan poslušaš novice. Leta 2024 smo se vrnili v Ukrajino........

© Dnevnik