Zjutraj sem pogledal skozi okno in opazil, da tokrat ne bo treba na vrt.

Rožice, ki sem jih v zadnjem mesecu obupano zalival, so se, bi rekel, temeljito nažlampale. Deževalo je kot iz škafa!

»No, pa se je le končalo!« sem vzkliknil in bi najraje zaplesal od veselja. A nisem imel s kom, ker se je mila soproga oglašala še iz spalnice.

»Marija nam je spet pomagala,« sem ji pojasnil. Križala se žena najbrž ni, ker se še ni naučila; kolikor pa jo poznam, je zavila z očmi in si mislila svoje.

Kaj hočemo, ljudje radi verjamemo v višje sile. Ne le v nebeške, marveč tudi v tuzemske. Odkar pomnim, in to se mi dogaja že dolga desetletja, se poletje tako ali drugače konča nekje po prazniku Marijinega vnebovzetja. No, vsaj tisti vroči, da ne rečem peklenski del. Letos sta bila julij in avgust še posebej razigrana. Pa saj sami veste, kako je bilo.

Marsikje so tudi naši državljani vili roke k nebu.........

© Dnevnik