Skorajda zavidam literatom, ki so imeli izkušnjo, kakršne meni na srečo ni bilo dano doživeti (in upam, da mi je nikdar ne bo): zapustili so svoje mesto in so si ga, pod kopreno žlahtne tragičnosti, desetletja zatem prizadevali poustvarjati na straneh svojih knjig. Stefan Zweig, Dubravka Ugrešić, Aleksandar Hemon, Marjane Satrapi, Hišam Matar … Sami talentirani pisci, katerih izraz je neprostovoljni eksodus le še izostril in izmojstril. Žalost zaradi izgubljenega mesta je, si predstavljam, stanje duha, nekaj, kar ves čas nosiš v sebi in česar se nikdar ne moreš docela otresti.

Žalost zaradi izgubljenega mesta je, si predstavljam, stanje duha, nekaj, kar........

© Dnevnik