Sedem tekem, pet medalj, od teh štiri zlate. Totalna dominacija Slovenije v smučarskih skokih na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju. A globalno ni požela slave, kot bi si zaslužila. Ostala je v senci - Norvežanov. Kdo bi si mislil!? V slovenskem nacionalnem športu smo namreč tudi kavčarji imeli svojo panogo - ocenjevati ohlapnost dresov na germanskih tekmecih. Tam do sredine decembra, ko sta zmagovala Pius Paschke in Katharina Schmid, so se nam zdeli sumljivi Nemci, na novoletni turneji in kasneje, ko je prevladovala trojka Daniel Tschofenig, Jan Hörl, Stefan Kraft, smo skeptično opazovali Avstrijce. Kaj pa Norvežani? Ma ne. Prosto po srbohrvaškem izreku "što južnije, to tužnije" oziroma "čim bolj južno, tem bolj žalostno" smo verjeli v severnjaško poštenje. Kot se ve, za koga v večnih nogometnih derbijih navijajo Jeseničani in za koga v hokejskih derbijih Mariborčani, smo bili združeni proti centralnemu sovražniku. Do sobote. Bi danes morali pisati o sedmih tekmah, sedmih slovenskih medaljah, od teh petih zlatih? Če bi izbrisali vse rezultate Norvežanov, bi bron osvojila še Anže Lanišek na veliki skakalnici in slovenska ženska ekipa, mešana pa bi postala zlata.

V športu ni milosti, konkurenca ne počiva, vse je "našpanano" do konca. Ker o večni slavi, denarju in položaju ali vsaj službah odločajo detajli, se vedno iščejo meje (ne)dovoljenega - tehnični dodatki v avto-moto športu, ki bi prinesli kakšno desetinko sekunde prednosti, pravočasno vtekanje v nogometu, ravno toliko, da ni mogoče piskati ofsajda, dovolj ploven dres, ki bi skakalcu prinesel kak centimeter ... In ker organizacija tekmovanj v želji po zaslužku in........

© Večer