(POGLED) Saj itak ni nič odvisno od mene ali naš shizofren odnos do rejnih živali
Ljudje smo, z vidika našega odnosa do živali (in seveda tudi sicer do življenja), v večini zavzeli pristop noja, ki tišči glavo v pesek. Potencialno boleče sporne družbene prakse namreč enostavno pustimo za filtrom vsebin, s katerimi smo se pripravljeni zavestno soočiti in živimo naprej, kot da se okoli nas ne dogaja nič moralno-etično spornega. Kaj pa bi sploh lahko naredili? Najlažje je potolažiti vest z ugotovitvijo "saj itak ni nič od tega odvisno od mene". Ali to drži?
Ozaveščanje kot prvi korak k spremembi
Primerov spornih družbenih dogajanj je seveda zelo veliko, eden najbolj tabuiziranih pa je povezan z odnosom, ki ga imamo do živali. Veliko "patologije" je v kinologiji in v odnosu do domačih ljubljenčkov, najbolj shizofren pa je zagotovo naš odnos do rejnih živali. Ta je postajal vse bolj problematičen ob prestrukturiranju tradicionalne v industrijsko živinoreje, kar se je začelo pri nas dogajati pred pol stoletja, torej sploh ne tako dolgo nazaj.
Čeprav se industrijska eksploatacija živali prav v tem trenutku dogaja nedaleč od vsakega od nas, o konkretnih proizvodnih procesih v teh obratih večina ne ve veliko. Prav zato nas vedno znova "vržejo s tira" soočenja s posnetki živali, ki nam jih aktivisti – kot nekakšne dimne bombice – predstavijo zato, da bi nas prebudili.
Pred slabim letom (TV Slovenija, Tarča, januae 2025) so nas zadeli s posnetki oguljenih kokoši, ki v tesnih kletkah ždijo na truplih sotrpink, zelo podobne prizore pa bi lahko videli v večini baterijskih rej. Seveda vas v te mučne prostore ne bodo spustili, vendar to dokumentirajo novi posnetki iz farme v osrednji Sloveniji in zagotavljam, da je podobnih prizorov v industrijski reji živali zelo veliko.
Ob trganju mod kak teden starim pujskom bi lahko vašo pozornost pritegnili še s prizori rezanja kljunov piščancev, obglavljanja spitanih piščancev v klavnici ali žaganjem rogov pri govedu – spekter zootehničnih ukrepov v industrijski živinoreji je neverjetno bogat.
S stališča potrebe po spremembah je težava v tem, da takšna šok terapija deluje kratkotrajno, podobno, kot smo spoznali kmalu po uvedbi šokantnih vizualnih opozoril na cigaretnih škatlicah, ki naj bi kadilce odrešila njihove usodne odvisnosti. In vendar vodi prvi korak k spremembi skozi ozaveščanje. Preden se odločimo za akcijo, so moramo soočiti s stanjem, ki je za nas moteče in ga želimo spremeniti.
Drugi korak – omejeno uživanje živalskih proizvodov in podpora ekološki živinoreji
Če razumemo našo družbo in njeno organiziranost, bi morali razumeti tudi dejstvo, da jo soustvarjamo sami. Ko naročimo........
