Diagnozo sedanjega časa je vse težje ločiti od vtisa, da se svet, zgrajen na (sicer protislovnih) idealih razsvetljenstva, krha. Demokratični procesi se ne ukinjajo, temveč praznijo: volitve obstajajo, parlamenti delujejo, pravni red vztraja, a vse pogosteje kot izpraznjeni označevalci. Njihovo vsebino zapolnjujejo avtoritarne populistične prakse, prepletene z ekonomskimi logikami deregulacije in koncentracije kapitala, ki ne nastopajo kot odprta negacija demokracije, temveč kot njena predrugačena različica. Demokracija se ne ruši od zunaj, temveč se od znotraj preoblikuje v hierarhično strukturirane politične ureditve, v katerih se izgubljajo skupna merila presoje tega, kaj je javni interes.

Ob takšnih premikih se z novo težo vrača misel Jürgena Habermasa, teoretika, ki je umrl letos marca, star 96 let, in čigar delo danes odzvanja bolj aktualno kot kdaj koli prej. V središču njegovega opusa je ideja javnosti (Öffentlichkeit), ki jo v Strukturnih spremembah javnosti (1962) razvije tudi kot poskus misliti, kaj sploh omogoča demokracijo.

© Večer