Svojo profesionalno kariero sem začel pred več kot tridesetimi leti v tedaj komaj vzpostavljeni slovenski diplomaciji. Kmalu sem odšel na delo v mednarodno organizacijo, vendar sem ves čas ostal v stiku z delom številnih odličnih slovenskih diplomatov in strokovnjakov za mednarodne zadeve. Težava slovenske zunanje politike nikoli niso bili kadri, ampak predvsem pomanjkanje interesa, idej in samozavesti slovenske politike na področju mednarodnih odnosov. Če odštejemo predsedovanja EU, ki Sloveniji pripadajo po abecednem vrstnem redu, in prvo članstvo v Varnostnem svetu Združenih narodov, lahko vidnejše uspehe na tem področju preštejemo na prste ene roke. Simptomatična je anekdota, ki mi jo je povedal slovenski diplomat iz časa ministrovanja Karla Erjavca, ki je za vse vrste situacij in pomembnih odločitev v mednarodnih organizacijah podajal eno samo navodilo: Glasujte z večino.

Tako je bilo - do danes. Slovenska zunanja politika je glede genocidnega prelivanja krvi v Gazi zavzela drugačno stališče. Od priznanja palestinske države junija lani se je zvrstilo več diplomatskih, političnih in ekonomskih odločitev in dejanj, ki so Slovenijo postavile med tiste evropske države, ki se najodločneje zavzemajo za povečanje pritiska na Izrael in čimprejšnje končanje morije v Gazi. Je to dovolj? Se lahko začnemo trepljati po ramenih? Gotovo ne – predvsem zato, ker Izrael še vedno nadaljuje svoja dejanja, v Gazi pa vsak dan še vedno umira na desetine ljudi – če ne v bombardiranjih, pa zaradi pomanjkanja humanitarne pomoči, hrane, zdravil in osnovne zdravstvene oskrbe.

Zakaj je prišlo do spremembe v naši zunanjepolitični drži? Nedvomno ni enoznačnega odgovora, a pomemben dejavnik je bil javni pritisk. Slovensko javno mnenje – zgroženo nad izraelskim divjanjem v Gazi ter obenem nad mlačnostjo evropske politike – je slovenski politiki jasno........

© Večer