Recite, kar hočete, ampak sam menim, da si naš retroaktivno nikoli pravnomočno obsojeni predsednik državnega zbora zasluži doktorat. OK, častnega, da ne bo potem spet težav s plačilom. Če že ne na Filozofski fakulteti, potem bi mu morali vsaj na FDV priznati zaslugo, da je s parolo "moč ljudem", s katero njegova stranka naskakuje slovenski politični prostor, proizvedel najbolj koncizno definicijo populizma. Vrhunski politologi o tem pišejo knjige, ga razlagajo in razčlenjujejo do obisti, Stevanoviću pa uspe vse povedati v dveh besedah. Moč ljudem. Zakaj je to definicija populizma? Ker je populist vedno tisti, ki si jemlje pravico, da edini zastopa voljo in interese ljudstva. Ki je v populistični paradigmi homogena in amorfna gmota, ki misli in čuti kot eno. Populistični vodja je edini, ki ve, kaj ta amorfni narod želi in potrebuje. In samo on zna, zmore in ima pravico uveljavljati ljudsko voljo. Moč ljudem. Karkoli Stevanović naredi ali zagreši, je v interesu naroda. Druga floskula, na kateri populizem gradi svojo oblastno paradigmo, je globoka država. Populizem namreč vedno gradi na ustvarjanju vtisa, da se bori proti elitam. In kdo vse sestavlja to famozno globoko državo? Vsi, ki kritizirajo Stevanovića. Vsi, ki so njegovi politični nasprotniki. Mediji, ki opravljajo svoje delo. Civilna družba, ki se bori proti populizmu. Vsi tisti, ki delajo proti ljudem. Jim jemljejo moč. To seveda ne pomeni, da med političnimi nasprotniki populistov, kot je Stevanović, ni ljudi in skupin, ki bi jim bilo mogoče marsikaj očitati. Ampak populizem se ne ukvarja z detajli. Svoje kritike ne gradi na specifičnih obtožbah, z izjemo površnega kajpaonizma. Populizem ne gradi na vsebini, ampak na tribalni polarizaciji. Narod proti globoki državi. Mi proti njim. Stevanoviću je treba tudi........

© Večer