Melanija Trump me spominja na tisti bosanski vic o Mujotu, ki sedi na kamnu. "Kaj je, Mujo, sediš in razmišljaš?" "Jok, Haso, samo sedim."

Trume amaterskih in profesionalnih melanijologov že leta, vse od njene prve vselitve v Belo hišo, mrzlično spremljajo in analizirajo vsak njen nastop v javnosti, vsak njen pogled, gesto, čevelj, garderobo in klobuk.

Z nedavno premiero dokumentarca o naši ameriški prvi dami smo morda vendarle dobili odgovor na vprašanja, kaj se skriva za temi kronično našobljenimi ustnicami in na pol zastrtimi očmi, ki katatonično strmijo v neznano.

Nič. Nothing. Nada. Neč, kot bi rekla mlada Melanija, preden se je iz Sevnice odpravila v širni svet iskat srečo in ljubezen. Tako bi vsaj lahko sodili po mnenju večine filmskih kritikov, ki dokumentarcu, ki je Melaniji prinesel debelih 28 milijonov dolarjev, zelo, zelo, zelo milo rečeno, niso bili najbolj naklonjeni. Priznam, da sam o tem ne morem soditi, saj si dokumentarca še nisem uspel ogledati. V Strasbourgu namreč še ni nikjer na programu. In za zdaj se tudi ne zdi, da bi se v Franciji kdo nad tem pretirano pritoževal.

Ampak, boste rekli, to so ti elitistični pisuni v mainstream medijih, ki jim tako ali tako ni mar za malega človeka. In res je začetni obisk presegel škodoželjne napovedi in z naskokom dosegel višje številke kot katerikoli dokumentarec v zgodovini filmske umetnosti.

Kar je seveda logično. Ne le zato, ker je bilo v promocijo vloženega toliko denarja, da bi z njim lahko ponovno posneli vse dokumentarce v zgodovini filmske umetnosti, ampak zato, ker imamo opraviti s kultom. V kino greš zato, da izkažeš svojo privrženost velikemu modremu soprogu. Število prodanih kart v lokalnih ameriških kinematografih........

© Večer