Šestnajst let je Madžarska pod vodstvom Viktorja Orbána utelešala idejo, ki je sprožala zaskrbljenost: da je mogoče "neliberalno demokracijo" stabilizirati in utrditi na oblasti. Z združevanjem volilne prevlade in sistematičnega slabšanja institucionalnih nadzornih mehanizmov se je zdelo, da je Orbán rešil osrednjo dilemo sodobnega avtoritarizma: kako večkrat zmagati na volitvah in hkrati uničiti liberalno demokracijo. Ker je njegov model navdihnil oboževalce po vsem Zahodu (in širše) ter pomagal ohranjati idejo o upadu demokracije, ima njegov ponižujoči volilni poraz posledice, ki segajo daleč čez meje Madžarske.

Zmaga stranke Tisza Pétra Magyarja, podobno kot zmaga poljske Državljanske koalicije nad neliberalno stranko Pravo in pravičnost (PiS) leta 2023, ne predstavlja le preobrata navidezno utrjenega sistema, ampak tudi signalizira, da so taki režimi morda bolj krhki, kot se zdi. Nauk ni le v tem, da lahko neliberalni režimi izgubijo. Je v tem, da lahko prav logika, ki jih ohranja, vodi v njihov propad.

Neliberalni voditelji so dolgo upravičevali svojo koncentracijo moči s sklicevanjem na uspeh razvojnih držav Vzhodne Azije. Trdili so, da lahko vlade z oslabitvijo institucionalnih omejitev odločno ukrepajo, usklajujejo naložbe in zagotovijo gospodarsko rast. Toda ta analogija je bila vedno zavajajoča. Režimi Park Chung-heeja v Južni Koreji ali Lee Kuan Yewa v Singapurju so bili učinkoviti, a ne zato, ker so se soočali z manj omejitvami, ampak zato, ker so se soočali z večjim pritiskom. Geopolitična negotovost in nenehno tveganje notranjih nemirov so jih prisilili, da zagotovijo široko zastavljene koristi ali tvegajo propad.........

© Večer