Iz šol, ki jih je Marija Terezija zasnovala kot tovarne discipline in poslušnosti, smo stopili v digitalni svet, kjer vladajo nevedni mnenjaki in grozi vladavina bedakov. Stoletja so nas učili sedeti pri miru in molčati, zdaj pa nas algoritmi silijo v neskončno kričanje in razkazovanje ega. Med tišino brez misli in hrupom brez znanja se rojeva družba, ki ne zna več ne dvomiti ne poslušati.

Šola je milost in prekletstvo. Za našo relativno razvitost se moramo zahvaliti Mariji Tereziji, ki sicer ni nikoli bila vladarka naših dežel, temveč cesarica - konzort (soproga), ko je bil njen mož Franc I. Lotarinški leta 1745 izvoljen za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Njen nepopolni naziv je bil Marija Terezija, z božjo milostjo cesarica Rimljanov, kraljica Ogrske, Češke, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Galicije in Lodomerije, nadvojvodinja Avstrije, vojvodinja Burgundije, Brabanta, Štajerske, Koroške in Kranjske, mejna grofica Moravske, vojvodinja Luksemburga ter Zgornje in Spodnje Šlezije, kneginja Švabije, mejna grofica Svetega rimskega cesarstva, grofica Habsburga, Flandrije, Tirolske itd. Njeno veličanstvo so leta 1774 v naših krajih uvedli obvezno šestletno osnovno šolo, ki je v 19. stoletju na Slovenskem (v avstrijski monarhiji) postala osemletka, medtem ko so na Hrvaškem (v ogrski monarhiji) šestletko uvajali počasneje in ostali pri njej.

Marija Terezija je uvedla obvezno osnovno šolo, da bi ustvarila pismene, koristne in lojalne podložnike, ki bi krepili državo in gospodarstvo ter manj bili pod vplivom Cerkve. Je pa bila pomembna sestavina šole uvajanje delovnih navad in discipline, ki sta bili ključni za gospodarsko modernizacijo. Iz kmetov je bilo treba narediti delavce. Medtem ko prvi živijo z naravo, drugi živijo po uri. Za delo v tovarni so pomembni disciplina in poslušnost, časovna točnost, racionalna raba časa in uniformnost – vse, kar naše šole proizvajajo še danes. Prvi........

© Večer