Pred nekaj desetletji je eden najbolj spoštovanih pediatrov na svetu, Benjamin Spock, v svoji svetovni uspešnici Nega in vzgoja otroka spremenil en sam stavek. Staršem je priporočil, naj dojenčke polagajo spat na trebuh namesto na hrbet. Za to ni imel trdnih dokazov. Menil je, da se bodo tako izognili sploščeni glavi ali da se otroci ne bodo zadušili z izbljuvki.

Ker je bila njegova knjiga svetovna uspešnica (objavljena je tudi v slovenščini), so priporočilo prevzeli zdravniki in milijoni staršev. Istočasno je začelo naraščati število smrti zaradi sindroma nenadne smrti dojenčkov. Prve raziskave, ki so primerjale umrle dojenčke z zdravimi, so se pojavile že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Posamezne študije še niso bile dovolj prepričljive. Šele ko so raziskovalci njihove rezultate sistematično združili, je postalo jasno, da spanje na trebuhu pomembno poveča tveganje za smrt dojenčka. Kasnejše analize so pokazale nekaj pretresljivega. Če bi dokaze pravočasno zbrali, primerjali in jih upoštevali, bi lahko samo v Združenem kraljevstvu rešili okoli deset tisoč otrok, v Združenih državah in Avstraliji pa približno petdeset tisoč.

Benjamin Spock ni bil ne neumen ne zlonameren. Bil je eden največjih strokovnjakov svojega časa. Njegova napaka je bila drugačna. Verjel je, da so ugled in izkušnje dovolj.

Rojstvo medicine, ki temelji na dokazih

Prav to je nekaj let pozneje začel opažati mladi britanski zdravnik Ian Chalmers. Dva  ugledna porodničarja sta lahko isti nosečnici dala povsem različna nasveta, odločilo pa je mnenje najstarejšega ali najuglednejšega v prostoru. Angleži so za takšen način odločanja pozneje našli duhovit izraz eminence-based medicine – medicina, ki temelji na ugledu. Še bolj zbadljiva je kratica GOBSAT (Good Old Boys Sat Around the Table): nekaj uglednih mož sedi okoli mize in odloči, kaj je........

© Večer