Izrael je bil desetletja sinonim za majhno državo z izjemno sposobnostjo preživetja. Na temelju zgodbe o holokavstu, ob vzajemni podpori judovski diaspori in nje nazaj matični državi, kombinaciji visoke tehnologije, vojaške učinkovitosti in demokratične tradicije, si je ustvaril uglednostni kapital, ki mu ga je zavidal ves svet. Tudi kadar je deloval ostro, ga je obdajala avra Davidovega boja proti Goljatu.

Benjamin Netanjahu je to dediščino zapravil.

Naj spomnim: Netanjahu je obtožen korupcije, prevare in zlorabe zaupanja. Tik pred odločilnimi naroki na sodišču je bil politik, ki se je znašel v kotu. Potem pa je prišel 7. oktober 2023. Hamasov napad je bil katastrofa za izraelsko varnost: v nekaj urah je bilo ubitih več kot 1200 ljudi, večinoma civilistov, med njimi otroci in starejši; na tisoče je bilo ranjenih, več kot dvesto pa ugrabljenih kot talci. To je bil največji enkratni pokol Judov po holokavstu.

Paradoks zgodovine je, da je tragedija Netanjahuju odprla politični izhod v sili. Država, pahnjena v vojno stanje, je za trenutek pozabila na njegove sodne procese. Ni čudno, da so se pojavile teorije zarote – preobrat je preveč podoben hollywoodskemu scenariju iz filma Wag the Dog (Pasji dnevi), kjer oblast domače težave prikrije z izmišljeno vojno. A ta vojna žal ni fikcija, temveč je resničnost, ki presega človeško domišljijo – grozljivka, ki jo bomo pomnili kot nesporni zločin proti človečnosti in skoraj gotovo kot genocid.

Dogodki 7. oktobra 2023, ko je Hamas izvedel brutalne napade, so zgodovinsko diskreditirali izraelske obveščevalne službe – nekoč simbol brezhibnosti in razlog občudovanja. Če je bil Mosad globalna ikona brezhibnosti, je danes sinonim za presenečenje, podcenjevanje in zgrešene prioritete. To je bil trenutek, ko je počil mit o Izraelu kot nepremagljivem in vsevednem varnostnem aparatu.

Izraelske rakete so 9. septembra 2025 padle v bližino Dohe, prestolnice Katarja, v neuspelem poskusu atentata........

© Večer