Imam hčerko. In zanjo si želim vse, kar si želi vsak oče: da bo svobodna, uspešna, samostojna in spoštovana. Želim ji svet, v katerem ji nihče ne bo postavljal ovir zaradi spola, v katerem bo lahko izbirala svojo pot brez strahu in brez predsodkov. A imam tudi sina. In zanj si želim enako. Da bo zrasel v moškega, ki bo znal stati pokončno, ljubiti nežno, biti odgovoren in pogumen. A medtem ko je svet hčerki začel odpirati vrata, jih sinu potiho zapira. In o tem moramo spregovoriti.

Ta zapis ni proti ženskam. Prav nasprotno. Je za ravnotežje. In za razumevanje, da emancipacija ene skupine ne pomeni zatiranja druge. A če želimo družbo, v kateri bomo vsi lahko dihali, moramo priznati, da smo nekje vmes pozabili na fante. Na svoje sinove.

Vzgojno smo jih prepustili v praznino. Medtem ko smo deklice spodbujali, da bodo samozavestne, zgovorne, uspešne in svobodne, smo fantom umikali vse, kar je nekoč veljalo za moško: tekmovalnost, odločnost, ambicijo. Skrbno smo jim odstranili robove, a nismo postavili novih meja. Učili smo jih, kako ne biti nevarni, nismo pa jih učili, kako biti močni. Rekli smo jim, da naj ne bodo nasilni, a jim nismo pokazali, kako biti zaščitniki. Povedali smo jim, da imajo privilegije, a ne, kaj naj z njimi naredijo. Nismo jim dali ne smeri ne smisla. In potem se čudimo, da se izgubljajo.

Šolski sistem, ki je vse bolj usmerjen v verbalno, prilagojeno, čustveno izražanje in v sodelovanje, favorizira stereotipizirano ”pridne” deklice, a dečke zapusti. Deklice pohvalimo za pridnost, fantom pa nalepimo motnje pozornosti. Dvojno stereotipiziranje, ki škodi obojim, fantom in dekletom. Vse več je mladih moških, ki se ne vključujejo ne v izobraževanje ne v delo ne v odnose. Precej jih ne zna ne ljubiti, ne delati, ne verjeti vase. In ko pogledajo okrog sebe, ne vidijo več, kje je........

© Večer