Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.

Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb. 

Najprej so bile na vrsti tri, ki si zaslužijo nagrado kot najboljše. To so:

– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)

– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)

– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna) 

– Rejenec (avtor Franjo Frančič) 

– Soba 115 (avtorica Simona Koder)

Tokrat objavljamo še enega izmed odličnih literarnih prispevkov iz našega natečaja, ki je med bralkami in bralci našega tednika naletel na izjemen odmev. Zgodbo je napisala Vlasta Črčinovič Krofič.

V dvorani je završalo. Irmi naj bi sodili po poenostavljenem postopku, kar je bilo v nebesih nekaj podobnega čudežu. Na steni je visel pravilnik z naslovom Navodila za razvrščanje duš v izrednih razmerah, pod njim pa: V primeru izgube dokumentacije se odločitev sprejme na podlagi vtisa, intuicije in razpoložljivih kadrovskih zmožnosti.

Na koncu dvorane so se odprla stranska vrata in osebni asistenti so na ergonomskih stolih pripeljali člane nebeškega tribunala. Nad sodniškimi glavami so utripale avreole v obliki fluorescentnih cevi in zbujale vtis, da nimajo zadostnega napajanja.

»Solarne energije primanjkuje,« je poznavalsko pripomnila ena od duš, ki so prisostvovale postopku, druga pa: »Dobavitelji izsiljujejo višje cene.«

»Mir v dvorani!« je zagrmel predsedujoči in s kladivcem udaril po mizi.

»Irma,« je slovesno začel levi tribun, »dosje z zapisi o tvojih grehih in dobrih delih je nepojasnjeno izginil, zato bomo tvojo dušo ocenili na podlagi prijateljskega pogovora. Nebesa cenijo poštenost in resnico.«

»Od........

© Dnevnik