Ko se cesta iz doline začne vzpenjati proti Šebreljam, postane jasno, da se človek ne odpravlja zgolj na izlet, ampak v svet, kjer čas teče počasneje. Ovinki se vijejo med zelenimi pobočji cerkljanskega hribovja, nad dolino Idrijce pa se odpirajo razgledi, ki človeka nehote prisilijo, da upočasni korak in pogled za trenutek zadrži na horizontu. »Tukaj človek res najde notranji mir,« med potjo proti arheološkemu parku Divje babe pripoveduje direktor Zavoda za turizem Cerkno Gregor Novakovič. In težko bi mu oporekali.

Direktor Turizma Cerkno Gregor Novakovič Foto: Vesna Levičnik

Šebrelje niso kraj, ki bi obiskovalca osupnil z veličastnostjo na prvo žogo. Njihova moč je drugje. V urejenih domačijah, cvetočih vrtovih, vetru, ki nenehno rahlo pihlja čez planoto, in tišini, ki danes postaja skoraj luksuz. Ko stopiš proti robu planote pri cerkvici svetega Ivana, se pogled nenadoma odpre proti Kojci, Poreznu in bohinjsko-tolminskim goram. V daljavi se ob jasnem vremenu vidi celo Vogel. »Že samo sedeti tukaj in poslušati tišino je posebno doživetje,« pravi Novakovič.

Spust zahteva nekaj telesne kondicije

Toda največja zgodba tega območja se skriva pod zemljo. Do jame Divje babe vodi približno petnajst minut dolga urejena pešpot, ki se spusti okoli 120 višinskih metrov proti strmemu pobočju nad Idrijco. Obiskovalec hitro ugotovi, da to ni turistična atrakcija v klasičnem smislu. Tukaj ni betonskih poti, svetlobnih spektaklov in množičnega turizma. Pot je prilagojena naravnemu terenu, zato organizatorji obiskovalcem priporočajo pohodno obutev in nekaj osnovne telesne pripravljenosti. »Kot da bi šli v hribe,« pojasni Novakovič.

V poletni vročini je občutek ob vstopu v jamo skoraj šokanten. Temperatura se vse leto giblje okoli deset stopinj Celzija. Ko človek z razgretega sonca stopi v hladno notranjost, hitro razume, zakaj vodniki priporočajo jopico tudi sredi........

© Dnevnik