Nikoli ne bomo izvedeli, ali je šlo za naključje, toda prav v dneh, ko so člani akademije odločali o nagradah, se je na svetovnem spletu razvnela burna antikampanja, povezana s pogovorom o prihodnosti filma, ki ga je imel Chalamet kakšnih štirinajst dni prej. V javni razpravi v organizaciji CNN in Variety je dejal, da si nikoli ne bi želel delati v operi ali baletu, ker nikogar več ne zanimata – in se v istem trenutku za izjavo že opravičil baletni in operni skupnosti. Ko je izrekel usodno sodbo, se je nekako otročje in neumno zasmejal ter se zagugal na stolu.

Ko je posnetek postal globalna informacija, operni in baletni ustvarjalci njegovega opravičila niso vzeli resno. So pa presenetljivo resno reagirali na ošabno trditev mladega in uspešnega filmskega zvezdnika, da imamo opraviti z oblikama umetnosti, ki izginjata.

Cenzura umetnosti in življenja nasploh postaja vsak dan bolj omejujoča. Kot pripadnica generacije, ki je vsaj v mladosti okusila upanje na intelektualno svobodo, se s tem zelo težko sprijaznim.

Na začetku se mi je vse skupaj zdelo celo zelo prikupno. Opero in balet obožujem – predvsem klasični balet in iz njega izhajajoče oblike sodobnega plesa. Na svoji dolgoletni profesionalni poti sem kot umetniška vodja mednarodnih programov odrskih umetnosti sodelovala z osupljivimi plesnimi oziroma........

© Dnevnik