Nikoli ne bomo izvedeli, ali je šlo za naključje, toda prav v dneh, ko so člani akademije odločali o nagradah, se je na svetovnem spletu razvnela burna antikampanja, povezana s pogovorom o prihodnosti filma, ki ga je imel Chalamet kakšnih štirinajst dni prej. V javni razpravi v organizaciji CNN in Variety je dejal, da si nikoli ne bi želel delati v operi ali baletu, ker nikogar več ne zanimata – in se v istem trenutku za izjavo že opravičil baletni in operni skupnosti. Ko je izrekel usodno sodbo, se je nekako otročje in neumno zasmejal ter se zagugal na stolu.

Ko je posnetek postal globalna informacija, operni in baletni ustvarjalci njegovega opravičila niso vzeli resno. So pa presenetljivo resno reagirali na ošabno trditev mladega in uspešnega filmskega zvezdnika, da imamo opraviti z oblikama umetnosti, ki izginjata.

Cenzura umetnosti in življenja nasploh postaja vsak dan bolj omejujoča. Kot pripadnica generacije, ki je vsaj v mladosti okusila upanje na intelektualno svobodo, se s tem zelo težko sprijaznim.

Na začetku se mi je vse skupaj zdelo celo zelo prikupno. Opero in balet obožujem – predvsem klasični balet in iz njega izhajajoče oblike sodobnega plesa. Na svoji dolgoletni profesionalni poti sem kot umetniška vodja mednarodnih programov odrskih umetnosti sodelovala z osupljivimi plesnimi oziroma koreografskimi osebnostmi našega časa. Tu imam v mislih neponovljivega ameriškega plesalca, koreografa in aktivista za boj proti aidsu Billa T. Jonesa. Njegov božanski solo, ki sem ga povabila v Ljubljano, se je sprevrgel v metafizično izkušnjo, ki je pri gledalcu spreminjala zavest opazovanja.

Zelo občudujem Emia Greca, plesalca in koreografa italijanskih korenin, njegove mojstrske sole in skupinske predstave. Fenomenalno je bilo sodelovati s kanadsko plesno skupino La La La Human Steps pod umetniškim vodstvom Èdourda Locka, ki pa je na žalost ni več. Njihov balet je bil akrobatika; plesalke so bile ves čas na špičkah, gravitacija zanje ni obstajala. Njihova telesa so se lomila kot žarki sonca na vodni gladini. Vsi ti izstopajoči umetniki so ustvarjali čudežne abstraktne podobe, v katerih se je neskončna lepota rojevala iz bolečine.

Zato sem ob prvih spletnih reakcijah na Chalametovo blebetanje pravzaprav uživala. Pojavljali so se zapisi, da je balet preživel monarhije, revolucije in pandemije – in bo tudi Timmyja. V bran baletu in operi so se postavile slovite operne in baletne hiše ter plesne skupine, med njimi Metropolitanska opera, Britanski kraljevi balet in opera, Angleška nacionalna opera ter operna hiša v Seattlu, ki je igralčevo ime celo spremenila v kodo za popust pri nakupu vstopnic.

Za opero in balet so agitirali številni baletni in operni ustvarjalci, ki so objavljali kratke posnetke petja in plesa v urbanih okoljih, na balkonih, pločnikih, ulicah. Nekateri posnetki so čudoviti; gibi dovršeni, disciplinirani, telesa estetska, skoraj izklesana, z napetimi mišicami in trepetajočimi žilami pod kožo. Vse več in več ustvarjalcev je začelo pričevati o zahtevnosti operne in baletne umetnosti, o odrekanju, telesnem in psihičnem trpljenju, o slabih življenjskih razmerah tam, kjer opera in balet nimata javne finančne podpore, ter o plesnih karierah, ki nikoli ne morejo biti dolge. Govorili so o družbah, kjer je balet celo prepovedan, recimo v Iranu, in kjer posamezniki kljub temu nosijo baletne copatke, hkrati pa glavo na pladnju.

Opera in balet že dolgo nista bila deležna tolikšne spletne pozornosti. Kot da bi ju Chalamet nekako prebudil iz stoletnega spanca. Potem pa je vse skupaj iz dneva v dan postajalo vse bolj umazano. Najprej so se oglasile pridigarke iz hollywoodskih krogov, med njimi Jamie Lee Curtis in Whoopi Goldberg, ki sta mlademu kolegu o njegovi usodni zmoti solili pamet kot nekakšni vsevedni stari mami. Sledile so številne bedaste in žaljive objave, v katerih se posamezniki dobesedno valjajo po tleh od sreče, ko izvejo, da Chalamet ni dobil oskarja.

Posebno moteni so posnetki, na katerih zagnanci z usnjenim pasom pretepajo igralčevo fotografijo; nekateri porogljivo analizirajo njegovo hojo in telesno držo in ugotavljajo, da mu baletne gracioznosti močno manjka. Spletna vojna, ki se je začela kot plemenita afirmacija opere in baleta, je postala smrdljiva mlakuža žaljivk in pretiravanj na račun igralca.

Kaj se lahko iz vsega tega naučimo? Javna debata brez radikalne samocenzure ne obstaja več. Niti takrat, ko govorimo o umetnosti. Postali smo otroci časa, v katerem nas je mogoče kadar koli globalno ali lokalno medijsko manipulirati in intelektualno »zlorabiti«, če le obstaja interes. Na številne maske, ki smo si jih nadeli za samoobrambo, bomo zaradi občutka večje varnosti prilepili še dodatne. Visoka stopnja samokontrole v izjavah in dejanjih bo globalno družbo in njene lokalne izpostave še radikalneje poneumila. Zaupljivost smo proglasili za eksces.

Cenzura umetnosti in življenja nasploh postaja vsak dan bolj omejujoča. Kot pripadnica generacije, ki je vsaj v mladosti okusila upanje na intelektualno svobodo, se s tem zelo težko sprijaznim. Zdi se mi, kot da bi bili politiki in redki petičneži, zaščiteni z močjo, še edini preostali priveligiranci, ki lahko razpravljajo o čemer koli, kakor koli se jim zdi – brez usodnejših prask. Številni pronicljivi razlagalci sveta pa so preprosto obmolknili. 

© Dnevnik