Gruče mladostnikov, zatopljenih v zaslone danes nepogrešljivih mobilnih naprav, so vsakodnevni prizor na ulicah večjih in manjših krajev. Starejše, ki telefone uporabljajo predvsem kot priročno orodje, morda prešine misel: »Le kaj je na tem telefonu tako zanimivega?« Odgovor je lahko povsem nedolžen – klepetajo s prijatelji, si izmenjujejo fotografije, ogledujejo posnetke priljubljenega zvezdnika –, lahko pa je temačen: kdo ve, morda si ogledujejo in se morda naslajajo nad posnetkom, ki je zakrožil po spletu, kako se skupina mladih besedno ali fizično znaša nad sovrstnikom.

Vrstniško nasilje, ki ga poznamo z ulic, šolskih hodnikov, iz parkov, z igrišč in še od kod, je našlo pot na svetovni splet. Zaskrbljujoč pojav oziroma trend snemanja maltretiranja, poniževanja, brc, zaušnic in udarcev, ki jih skupina otrok oziroma mladostnikov zadaja žrtvi, se je s priljubljenostjo aplikacij in družbenih omrežij udomačil tudi v naši družbi. Kako pogosto se dogaja, ne vemo. A že samo tiste zgodbe, ki jih zasledimo v medijih – in ki predstavljajo le vrh ledene gore – kažejo, da ne gre za osamljene primere. Mladoletniška kriminaliteta je v porastu, več je nasilništva in groženj, pa tudi povzročitve lahkih telesnih poškodb, je v poročilu za preteklo leto zapisala policija. Zato ne moremo z gotovostjo zapisati, da se je zadnji primer vrstniškega nasilja zgodil na Ptuju, o čemer smo veliko slišali v preteklem tednu, toda prav ta primer, posnetek skupine, ki je snemala klofutanje klečečega dečka, je zadnji, ki je prišel v javnost. Pred tem je bilo Celje, Koper, občasno kapljajo primeri iz Dolenjske, spomnimo se tragične zgodbe iz Šoštanja, kjer naj bi si osnovnošolka celo vzela življenje zaradi domnevnega vrstniškega nasilja … Koliko otrok je nasilje trpelo v tišini, nikoli ne bomo izvedeli, podobno lahko tudi le ugibamo, koliko posnetkov je ostalo skritih na telefonih storilcev in/ali nemih prič.

Ptujski primer je znova sprožil burno razpravo o tem, kakšna je današnja mladina, kako naj družba ukrepa proti mladim povzročiteljem nasilja in zaščititi njihove žrtve. Slišali smo vse: od predlogov strožjih kazni in sankcij za otroke in tudi njihove starše do razprav, ali odrasli nehote vzdržujemo okolje, ki dopušča nasilje.

Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo / Foto: Luka Cjuha

Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, priznava, da se ob dogodkih, kot je ptujski, strokovnjaki znajdejo v stiski. Ljudje od njih pričakujejo hitre rešitve, teh pa preprosto ni. »Želimo si, da bi odrasli razumeli, kako pomembno je vsakodnevno sobivanje z otroki in mladimi. Odrasli moramo z njimi........

© Dnevnik