Na Obali politikov nacionalnega formata nismo imeli, čeprav se je v Kopru rodila potencialno prava zvezda, ki pa ni zablestela na globalni ravni. Boris Popovič je med prvimi mojstrsko uporabil populistične prijeme, žal mu preskok iz lokalne v državno politiko ni uspel. Verjetno ga to tudi ni resnično zanimalo. Da bi našel velike umetnike iz svojih krajev, sem poiskal pomoč pri Ireni Urbič. Ervinu moram dati prepričljiv odgovor, sem ji potožil, zagotovo imamo kakšno važno nacionalno figuro med pisatelji, slikariji, skladatelji. Dobra poznavalka slovenske kulturne scene in organizatorka Foruma Tomizza je bila sprva v zadregi, a se je potrudila in mi nanizala kup »pomembnih« imen. Na žalost me nobeno ni posebej prepričalo. Ko sem ji povedal, da njihov sloves verjetno ne seže čez Črni Kal, mi je razložila, da so za to krivi tudi mediji, ki se vedno manj resno in profesionalno ukvarjajo s kulturo in umetnostjo.

Tako sem leta in leta trpel, iskal odgovore in molče poslušal Ervina, ki je razpredal, kaj vse je njegov kraj dal domovini. Čakal sem, kdaj se bom lahko vsaj malo maščeval in mu dokazal, da smo tudi mi pomembni in celo boljši od drugih. In končno je prišel Pariz! Brez Obale olimpijskih kolajn skoraj ne bi bilo. Koprčanka Andreja Leški nam........

© Dnevnik