Ko so ugasnili zaslone, so najstniki lahko končno videli, kje so in kaj je okoli njih. V predmestju Pariza so hitro spoznali, da so njihove šole v obupnem stanju. Ugotovili so, da se po hodnikih sprehajajo ščurki, zagledali so luknje v stropu in madeže vlage po zidovih ter presodili, da je pozimi prehladno in poleti pretoplo. Opazili so, da manjkajo učitelji, da so učilnice prenatrpane in urniki nemogoči. V deželi enakosti je šola pokopala idejo o enakosti.

Že zdavnaj so bili reveži pregnani iz mestnih središč. Tam živi elita, tam so ekskluzivne trgovine, tam so elitni lokali in tja prihajajo turisti zapravljat denar. Razkošje in blišč na eni strani, revščina pa le nekaj postaj metroja ali mestnega avtobusa proč.

Predsednik Emmanuel Macron je načelen človek in zna uresničiti svoje cilje. V času svojih mandatov je strogo ravnal po načelu Alana Forda, da je treba vzeti revnim in dati bogatim. V Franciji je poraba na študenta od leta 2017 upadla za približno 20 odstotkov, tudi zaradi tega je najbogatejši del populacije bistveno bogatejši. Slednji nimajo težav, njihovi otroci in njihovi vnuki pa tudi ne. Elitne in zasebne šole te peljejo v raj, javne šole, še posebej tiste z visokim deležem migrantov in njihovih potomcev, pa te pustijo tam, kjer si. Magični in obskurni algoritem pa........

© Dnevnik