Obsežnemu seznamu vlog, ki jih je ustvaril na gledaliških odrih, filmu, televiziji ali radiu, se pridružuje vrsta domačih ter mednarodnih nagrad, ki jih je prejel za svoje delo; najbolj sveža med njimi je – že njegova druga – Dnevnikova nagrada za izjemno umetniško stvaritev na odru MGL, ki jo je sinoči dobil za vloge Spasoja Blagojevića v komediji Pokojnik, Alekseja Kirilova v predstavi Besi in Blaža Potočnika v predstavi Buržoazija.

Dnevnikovo nagrado ste prejeli za celoto svojih nastopov v pretekli sezoni, ki je bila za vas bržkone kar delovna...

Res je, po daljšem času sem imel tri vloge v sezoni, kar je lahko precejšen zalogaj, vendar sem bil vseh treh izredno vesel. Med seboj so si bile namreč skrajno različne, razlikovali so se seveda tudi režiserski pristopi ter uprizoritvene zasnove, kar je za igralsko raziskovanje vselej hvaležno. Me je pa na začetku vseeno malo skrbelo, ali bom zmogel tako visok ritem – zvečer predstave, dopoldne vaje za naslednjo premiero, med posameznimi študiji pa zgolj kakšen teden premora. Vendar pa je kar nekako šlo; še več, ko si tako vseskozi v pogonu, niti nimaš časa, da bi se kaj preveč spraševal o tem, kako ti gre, ali pa celo podvomil o pravilnosti svojega pristopa – preprosto delaš ter se bolj kot odvečnim mislim prepuščaš svojemu občutku in izkušnjam.

Ste se torej teh različnih vlog lotevali na enako različne načine?

Veliko je seveda odvisno od samega lika, od tipa predstave in režiserja; vsak proces je drugačen in nekakšno potovanje zase. Ko smo recimo pripravljali komedijo Pokojnik, je režiser Ivan Plazibat s seboj prinesel zelo toplo energijo in neko mediteransko sproščenost, vendar smo kljub temu – ali morda prav zato – že od samega začetka delali nadvse zavzeto in z veliko željo, da bi ustvarili nekaj vrednega. Zlasti z Brankom Jordanom, ki je odigral naslovno vlogo, sva bila že takoj strašno zagnana in zdi se mi, da sva za seboj potegnila tudi druge.

Primož Pirnat kot Spasoje Blagojević v predstavi Pokojnik, ki jo je po besedilu Branislava Nušića zrežiral hrvaški gost Ivan Plazibat. Foto: Peter Giodani

Priznati moram, da sem bil, ko sem prvič prebral Nušićevo besedilo, torej še pred začetkom vaj, nekoliko zadržan, kajti nisem najbolje zaznaval njegove duhovitosti; toda ko smo se lotili dela, me je začel njegov jezik močno navdihovati in predloga mi je postajala vse bolj všeč, sploh po tistem, ko smo za več sočnosti dodali še nekaj kletvic. (Smeh.) Sicer pa sem Spasoja videl kot človeka, ki mu stvari kljub njegovemu trudu uhajajo iz rok, nenehno je pod stresom, zaradi česar doživlja tudi občasne kolerične........

© Dnevnik