Voziva se takole po mestu in nenadoma zavijem na avtobusno postajališče.

»Kaj pa je zdaj?« me je mila soproga začudeno pogledala.

»Ah, rad bi prebral tiste oglase,« sem ji pojasnil. »Zdelo se mi je, da neka stranka obljublja višje pokojnine, ampak reklama prehitro izgine.«

Seveda izgine, saj se oglasne prikazni pojavijo za tri sekunde, potem pa pride že nova.

Si lahko kar predstavljate: nisem čakal niti minutke, ko me je žena že nagnala nazaj v avto. Soproge pri politiki niso prav potrpežljive …

Pa kdo sploh vidi ali celo bere plakate?

Nekatere stranke so se res potrudile. Najeli so studie s frizerji, vizažisti, snemalci. Potem se filmčki pojavijo na spletu in celo na televizijah. Zelo lepi so, kot bi napovedovali kakšno romantično nadaljevanko. Eh, malo morgen.

Nekoč smo se časopisniki pogosto sabljali z raznimi agencijami, ki so za neuke naročnike načrtovali, kje in kako bi objavili kakšen oglas. Razume se, da so bili vsi očarani s televizijo; za časopise in revije je ostalo, kar je ostalo. Kaj pa sedaj? Pa modrostne agencijske mladenke in mladeniči, ki vse vedo, mislijo, da si gledalci, ki uživajo v gledanju oddaj s premikom, za nazaj in naprej, res predvajajo vse tiste zagamane oglase, ki so jih predpisali? Ja, seveda! Kar vprašajte jih.

Najbolj so se v teh zafrknjenih časih znašli v Janezovi stranki. Uporabijo Žana Mahniča – in pika. Človek načvekedra tri stavke o avtobusih za migrante in vse steče kot po loju.

Potem zapojejo »orgle« …

Ta izraz je izumil nekdanji direktor agencije CIA Colby. V svojih spominih se je pohvalil, kako so z najmanjšimi izdatki znali sprožiti mogočen propagandni val, ki so ga v žargonu imenovali »mogočne Wurlitzerjeve orgle«. (Wurlitzer je bil znameniti proizvajalec orgel, najbolj pa znan po legendarnih džuboksih).

Tehnika je bila dokaj enostavna, a učinkovita, in kolikor lahko prebiramo slovenske (zlasti spletne) medije, še danes nadvse uporabna. Takole gre: CIA je prikrito postregla kakemu uredništvu z zanimivo in nepreverljivo informacijo. Potem ko se je zgodba pojavila v prvem časopisu, so igrale orgle same od sebe. Temo so pograbili drugi časopisi, revije, radio in televizija, jo poglabljali in razširjali.

Tako kot zdaj pri Mahničevih avtobusih. Mediji dobesedno tekmujejo, kdo bo objavil bolj sočne komentarje strokovnjakov, izvajajo ankete med gledalci in bralci. Ste za ali niste? Dobesedno uprizarjajo pravcate javne tribune. Kaj ni to najboljša reklama?

Pred davnimi leti smo imeli v Ljubljani prave bande. Bežigrajsko, šišensko, savsko in tako naprej. Če je postalo dolgočasno, so imeli v rezervi mlajše provokatorčke. Ti so se zapikovali v konkurenčne junake, ki so morda prišli le na koncert ali v kino.

Toliko časa so težili, da je mulčke kdo pozdravil tam okoli kepe.

»Ahaaa, a na tamale se spravljate?« so zarenčali izzivalci. In nato paf na gobec in, če je treba, na urgenco.

Takrat življenjska doba skupin pretepačev ni trajala dolgo. Če ne drugače, je zadeve rešila bridka armija. Ko so razgrajači odslužili vojaški rok, so se njihove generacije med tem že postarale.

Zdaj nimamo več ne armije ne band, vsaj ne takšnih, kakršne smo gojili v naših časih. In CIA ima tudi kup drugih problemov. Zdaj imamo pač stranke. Pardon, to je samo prispodoba. Premoremo pa tudi mahniče, stevanoviće in jelinčiče. Z dolgimi jeziki, hrabrimi izjavami in brez odgovornosti, kajti sedanjim pavliham ne bo treba nikoli razlagati, zakaj svojih obljub niso uresničili. Dobili bodo svoj odstotek ali dva in provizijo za svoje glasove. In mirna Bosna.

No, ja, pogumni Žan bo dobil pač pohvalo svojega šefa. Zaslužil si jo je! 

© Dnevnik