Keir Starmer, ki je v Združenem kraljestvu na oblasti od začetka lanskega julija, je le malokrat zasedel naslovnice časopisov po svetu. Doma ga kritiki radi razglašajo za dolgočasnega premierja brez kompasa (vsak politik je dolgočasen v primerjavi s konservativnim Borisom Johnsonom, ki menda načrtuje vrnitev v politiko), po svetu pa je še najbolj odmeval njegov spor z »ameriškim predsednikom v senci«, najbogatejšim Zemljanom Elonom Muskom, ki se odkrito vtika v britansko notranjo politiko in je celo zahteval izredne volitve na Otoku (redne so na vrsti leta 2029), da bi z denarjem (menda 100 milijoni dolarjev) poskusil na Otoku spraviti na oblast evrofobnega desničarja in Trumpovega oboževalca Nigela Faragea.

Nenadoma pa o Starmerju, ki naj bi prihodnji teden obiskal Trumpa v Beli hiši, vsaj kolikor dopušča dinamika vedno novih srečanj in izjav o Ukrajini, govorijo in pišejo vsi. Začelo se je z njegovo izjavo pred odhodom na ponedeljkovo vrhunsko srečanje o Ukrajini v Parizu, ko je kot prvi med evropskimi voditelji dejal, da je njegova država »v vseh pogledih pripravljena poslati vojake v Ukrajino, če bi bilo potrebno, da pomagajo zagotoviti njeno varnost v okviru mirovnega sporazuma«. Zagotavljanje trajnega miru v Ukrajini pa je po njegovem »ključno za odvračanje Putina od nadaljevanja agresije v prihodnosti«.

V članku za Daily Telegraph je zapisal: »Tega ne rečem zlahka. Čutim........

© Dnevnik