Še vedno se spomnim, kot bi bilo včeraj. Pisano obarvani robniki zelene, roza in rumene barve. Iztegnjen palec. In pričakovanje, kdaj se bo prižgal smerni kazalec za desno. Včasih se je prižgal hitro. Včasih je trajalo. Sam pa sem tam, pred gostilno Jelen v Šentvidu, stal praktično vsak petek, na poti h kolegom v Kranj. Nisem bil romantik. Nisem sanjal o obkroženju sveta z iztegnjenim palcem. Bil sem mlad, brez avta in izpita. Štopanje pa je ponujalo večjo fleksibilnost in pogosto tudi večjo predvidljivost od javnega prevoza.

Starejšemu najstniku, ki je iz nekega razloga potoval v napačno smer – stran od tja, kamor je večina vrstnikov hitela na žur –, so mi pogosto ustavljale sočutne mame. Bilo pa je tudi nekaj bizarnih doživetij. Denimo tisto, ko me je s kolegom pobral študent, ki je ravno obiskal McDrive in je od Šentvida proti Medvodam poskušal voziti s koleni, medtem ko je namakal piščančje »nagce« v omake na armaturi. Še pred Mednim je ugotovil, da to ni najbolj posrečen podvig, ko je z enim kolesom že zapeljal s ceste. Na cilj smo prišli celi.

576.600 km je od leta 1984 preštopal Miran Ipavec, ki je obiskal tudi vseh 47 evropskih držav.

So bile pa tudi manj adrenalinske izkušnje. Denimo tista, ko mi je v soboto dopoldne v obratno smer na »spodnji« avtobusni postaji v Kranju ustavil poln avto Red Bullovih hostes na poti na dogodek. Stiskal sem se med njimi na zadnji klopi, one pa so prikupno čebljale in se mi sproščeno dobrikale, kot znajo le zverzirane hostese. V slovo so mi na cilju poklonile še pločevinko kril. Nepozabna je bila tudi prigoda na silvestrovo v Beogradu leta 2002. S kolegi smo v dežju štopali pred Hotelom Jugoslavija. Želeli smo do Beogradžanke na žur. Mislim, da nam je ustavil yugo. V njem pa že polna zasedba. Vseeno so nas povabili medse. Zadaj smo sedeli en čez drugega, dekle pa čez vse. Z nami je šla tudi kitara. Tudi to vožnjo smo preživeli. Je bil pa to moj zadnji........

© Dnevnik